Mož, ki je izbojeval kraševca

18.5.2008 | 14:00

Na Brezovi Rebri sta pri Hojanovih zdaj pritlikavi koder Alf in leto dni stara nemška ovčarka Juta. Slednja bo od izkušenega kinologa deležna najboljše vzgoje, materinstva pa ne bo užila, Janez Hojan pravi, da v njegovih letih ogromno dela z mladiči ne bi odtehtalo veselja, ki ga nudijo.

Kinologija, služba, šele nato družina. Tako si je po mnenju žene Marije sledilo tisto, kar je več desetletij označevalo življenjsko pot Janeza Hojana; mož, ki se bliža osmemu križu, temu ne oporeka, brez obžalovanja pa doda, da so bile res redke sobote in nedelje, ko je bil doma, vleklo ga je k psom, na tečaje, razstave ali sojenja.

Psi so bili pri hiši, odkar pomni zase, najprej lovski. Lovec je bil materin oče, v čigar hiši so živeli v vrhniški Kačji vasi, na naravo in živali pa ga je posebej navezal stari oče po očetu, logar, gozdni čuvaj in lovec iz vrhniške Kurje vasi, kamor je Janez pogosto zahajal.

V Hojanovih otroških letih je na Vrhniki živel dr. Ivan Lovrenčič, ustanovitelj slovenske lovske zveze, njegovih več deset lovskih goničev Janeza ni pustilo ravnodušnega – in ko je stari mami omenil, da hoče vzgajati rodovniškega psa, je bil deležen nasveta: ko boš šel v službo, si za svoj denar ne boš kupil le cilindra in sprehajalne palice, ampak tudi psa.

Cilindra ni nosil nikoli, časa za sprehode s palico ni imel, psov pa je šlo skozi Hojanove roke na tisoče. Po srednji šoli se je kot strojni tehnik zaposlil v firmi Slovenija ceste, upokojil pa v njeni poznejši izpeljanki SCT. Za eno prvih plač si je kupil rodovniško nemško ovčarko Ado; ko je odšel na delovišča za dlje časa, jo je vzel s seboj, ponoči je varovala gospodarjev buldožer.

Čeprav je znal ravnati s psi, se je včlanil v tedaj edini klub ljubiteljev športnih psov, hodil je na tečaje za šolanje psov in po več Adinih leglih si je na začetku šestdesetih let omislil še psarno, Podlipa se imenuje; pravila določajo, da bo ugasnila šele deset let po lastnikovi smrti.

Po preselitvi v lastno hišo na ljubljanskem obrobju, v Tomačevem, je Hojan naredil izpit za sodnika službenih psov, ocenjeval je njihovo delo in zunanji videz, desetletje kasneje pa je postal sodnik za vse pasme športnih psov. V psarni je bil nenehno nemški ovčar; da je bolje spoznal značaj in sposobnosti psov, o katerih je sodil, je imel še legla in vzrejo bokserja, nemške doge, šnavcerja, dalmatinca in drugih.

Janez Hojan.

Na svoje pse je bil tako navezan, da, razen enega, ni šel od hiše noben, dokler ni poginil od starosti ali bolezni. Nemški ovčar je pri Hojanu dočakal trinajst let; ali je res, ne bi dal roke v ogenj, a možak, ki je iz podlipskega legla kupil nemškega ovčarja, se je pohvalil, da je žival zagrenil šele pri njenih dvajsetih letih.

Edini pes, ki je moral od Hojanove hiše, pa pravzaprav ni bil nič kriv, storil je celo nekaj dobrega: gospodar ga je odvezal ravno tedaj, ko je tomačevska soseda tepla porednega sina, pes pa jo je, hoteč braniti otroka, ugriznil v roko.

Kako boleč je pasji ugriz, pa Hojan dobro ve: na vratu ima sledi, ko mu je pes zagrizel v sapnik, samo enkrat pa ga je pes šavsnil - in adijo blazinica Janezovega desnega palca.

Posebno poglavje Hojanove kinološke zgodbe je bojevanje za kraškega ovčarja kot edine priznane slovenske pasme, z imenom kraševec. Čisto na kratko: sredi petdesetih let so jugoslovansko kinološko zvezo z rodovno knjigo vred preselili v Beograd, že pred vojno priznanega kraškega ovčarja kot enega od dveh podtipov ilirskega ovčarja pa so označili za ovčarskega psa šarplaninca.

Slovenski rejci tega niso mogli preboleti, birokratske bitke za psa, o katerega moči in neustrašnosti je pisal že Valvasor, pa ne bi bile uspešne, ako Hojan ne bi vztrajno dopovedoval, da je edino upanje le načrtna množična vzreja kraškega ovčarja in dokazovanje njegovih, v primerjavi s šarplaninčevimi, različnih lastnosti.

Začeli so s štirimi samicami in dvema samcema, na paši drobnice pri kmetih se je pes izkazal, zanimanje za kraškega ovčarja je zlagoma raslo – in letos bodo minila štiri desetletja, odkar je kraševec mednarodno priznan kot slovenska pasma.

Hojanova žena je po rodu z Brezove Rebri, in v brunarico na robu vasi sta se z možem pogosto zatekala iz mestnega vrveža, po Janezovi upokojitvi pa je že dobri dve desetletji brunarica njun dom na Ajdovški planoti.

Od tod se Hojan vse redkeje podaja po kinoloških opravilih; kako psi delajo, že dlje časa ne presoja več, v kratkem bo opustil še ocenjevanje njihove zunanje podobe. Zato pa na podlagi lastnih izkušenj lahko na dolgo razlaga, kako se je v zadnjih desetletjih spremenil odnos ljudi do psa, verigo nadomeščajo bolj prijazni pesjaki, zato se izgublja značajska ostrina psa; rodovniške pasje matere več ne čuvajo tako, da pustijo živeti samo pet mladičev, ampak raje preskakujejo paritve; ni pasem posebej nevarnih psov, nevarne so vse, da je družaben, pa mora biti pes pravilno vzgojen; Hojana je ogrizlo več majhnih kot velikih psov, številke govorijo, da največ grizejo zlati prinašalci …