knjige

Luščenje pozlate s Titove ikone

18.7.2008 | 10:00 | Milan Markelj

Naslovnica knjižne novosti.

Pred kratkim je pri celovški Mohorjevi družbi izšla knjiga, ki zbuja radovednost že s samim naslovom - Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935-1940. Knjig, ki govore o nekdanjem dosmrtnem predsedniku Jugoslavije in voditelju jugoslovanske Komunistične partije maršalu Josipu Brozu Titu, je sicer izjemno veliko, in tudi če odmislimo papirnato goro panegirikov iz časa njegovega življenja, bi vendarle ob kritično zasnovanih knjigah, ki so izšle v novejšem času tudi pri nas, pomislili, da je o Titu več ali manj že vse napisano in znano. Toda očitno ni tako. Podoba enega najbolj znanih politikov druge polovice 20. stoletja, ki je za mnoge obdan s skoraj svetniškim nimbom, za druge pa je zločinski komunistični diktator, še vedno ni izrisana do konca. Eno od potez skuša dodati prav knjižna novost celovške slovenske založbe.

Gre za publicistično delo dr. Silvina Eiletza, profesorja marksistične filozofije in psihoanalize, avtorja več strokovnih člankov in dveh knjig , v katerih se loteva raziskovanja kolaboracije med boljševiki in Nemci v obdobju 1914-1919 ter delovanja Kominterne. Lani je odkril in raziskal dokumente, ki jih hranijo v Ruskem državnem arhivu za socialno in politično zgodovino v Moskvi in ki pričajo o sodelovanju Josipa Broza s Stalinovo tajno policijo NKVD v letih od 1935 do 1940. Arhiv, ki je bil strogo varovan in tajen, so leta 1991 odprli za raziskovalce.

Dr. Eiletz je preučil okrog sto dokumentov, na osnovi katerih je razvidno, da je Josip Broz (v Moskvi je imel konspirativno ime Valter) za NKVD pisal negativne karakteristike o vodilnih jugoslovanskih komunistih. Zaradi preganjanja v domovini, se je v »prvo deželo socializma« zateklo kakih osemsto jugoslovanskih komunistov, med njimi tudi ustanovitelji Komunistične partije Jugoslavije in vodilni jugoslovanski komunisti tistega časa. V Stalinovih čistkah jih je bilo več sto aretiranih, obsojenih in likvidiranih. Dr. Eiletz v knjigi zatrjuje, da je za likvidacije kriv Josip Broz, ki je v času čistk, ko je bil za likvidacijo zadosten že samo sum, izkoristil razmere za osebne oblastne ambicije postati generalni sekretar KPJ. To mu je tudi uspelo, a ne po politični poti, saj ni imel nobene podpore v Kadrovskem oddelku Kominterne, marveč s pomočjo tajne policije, ki je likvidirala vodilne jugoslovanske komuniste in kandidirala Josipa Broza.

V nekem trenutku je tudi Titu grozilo, da bo sam postal žrtev Stalinovih čistk. Osumljen je bil trockizma, kar je bil v stalinizmu zelo hud očitek. Zgodovinar Nikita Bondarev trdi, da so mu samo tesne zveze z GPU/NKVD in Karaivanovom v Kadrovskem oddelku NKVD rešile življenje.

Po Eiletzovem prepričanju so bila skrivna leta Josipa Broza v Moskvi tisto obdobje v njegovem življenju, ki ga je osebnostno oblikovalo v brezobzirnega komunista in oblastneža, pripravljenega za obstanek na oblasti narediti vse. »Moskovska šola« naj bi Broza naučila, da je treba z nasprotniki neusmiljeno obračunati, kar je kasneje krvavo udejanjil v zunajsodnih povojnih pobojih in neusmiljeno v obračunih s tako imenovanimi informbirojevci. O slednjem je govora v drugem delu knjige, ki ga avtor gradi na pričevanjih golootočanov, kot so bili Janez Jezeršek Sokol (doma iz Bele krajine), Dimitrij Žilevski in Andrej Miklavčič.

Dobro tretjino knjige obsegajo kopije dokumentov iz Ruskega državnega arhiva za socialno in politično zgodovino v Moskvi. Med njimi so tako Brozove karakteristike partijskih tovarišev kot dokumenti o Titovi krivdi za zajem nekaj sto španskih prostovoljcev in dokumenti o povojni rehabilitaciji pobitih jugoslovanskih komunistov (rehabilitirali so jih v Sovjetski zvezi, ne v Jugoslaviji). Žal dokumenti, pisani v ruščini, niso prevedeni oziroma so v podpisih pod njimi tu in tam prevedeni le bistveni drobci.

V celoti je besedilo nekoliko dolgovezno in prepogosto povzema že povedano, medtem ko primanjkuje izpeljav, ki bi trdno dokazovale, da so bile Titove karakteristike resnično ključne za aretacije in likvidacije jugoslovanskih komunistov v Moskvi.

Kakor koli že, doslej skrbno prikrivana leta Titovega sodelovanje s Stalinovo tajno policijo, so razkrita javnosti. Tito sam je o predvojnih moskovskih letih molčal. Znani jugoslovanski oporečnik, nekdanji tesni Titov sodelavec Milovan Đilas, je menil, da je bilo sodelovanje s tajno službo »za mnoge čast in priznanje«, da je »sovjetske agente obdajala skrivnost oblasti in vtis izrednega; komunisti so samo sanjali o tem, da bi služili Sovjetski zvezi" ter da je Tito v večini negativne karakteristike »moral dati«. Brozov slovenski prijatelj Josip Kopinič je zapisal, da so se širile govorice, češ da je Tito izdajal svoje tovariše, toda on sam je prepričan o njegovi plemenitosti.

In kaj o domnevni prisili povedo moskovski dokumenti? Valter je kar dveh dokumentih za NKVD sam zapisal: „Če je potrebno, da predam karakteristiko še o kom drugem, katerega tukaj nisem omenil, prosim, da se me spomni."

‹ nazaj