Luka Blažič

17.10.2008 | 13:00

Luka Blažič. (Foto: Robert Kruh)

Ko je danes 29-letni študent komunikologije Luka Blažič v jeseni 2004 kot šesti predsednik Društva novomeških študentov (DNŠ) prevzemal vodenje enega največjih študentskih klubov v Sloveniji, so mnogi govorili o koncu zlate dobe študentske organiziranosti pri nas. A kljub znatnemu upadu prihodkov iz naslova dejavnosti študentskih servisov - ta sredstva so se v zadnjih štirih letih za DNŠ skoraj prepolovila – je Luka pred nekaj tedni društvo svojemu nasledniku predal v dobri kondiciji.

Izpad velikega dela osnovnih prihodkov so v društvu in njegovih, zdaj že štirih, zavodih uspešno nadomestili z drugimi viri, predvsem državnimi in evropskimi razpisi ter sponzorstvi. Skupina DNŠ je v zadnjih štirih letih tako lahko postala ponosna lastnica Hostla Situla, svoj domicil je po letih gostovanja dobila galerija sodobnih umetnosti Simulaker, festival Cvičkarija je prerasla v najbolj obiskano etno- in enološko prireditev v državi, Infoteden pa je postal najpomembnejši sejem visokega šolstva v regiji.

Seveda v teh štirih letih ni bilo vedno vse rožnato. “Najbolj mi je žal, da društvo ni uspelo pridobiti lastnih prostorov ali vsaj prostorov v brezplačen najem. Če upoštevamo višino najemnine, ki jo vsak mesec plačujemo Zarji, novomeški občini v bistvu zdaj vrnemo več denarja, kot nam ga letno nameni v svojem proračunu,” pravi nekdanji predsednik z doslej najdaljšim stažem na čelu društva.

Tako kot večina podobnih zgodb se je tudi njegova zveza z DNŠ-jem začela bolj ali manj naključno. “Pred osmimi leti sem na zavodu za zaposlovanje srečal Gregorja Rožanca in med vožnjo domov sva se v petih minutah dogovorila, da bom prevzel izvedbo projekta knjižica ugodnosti in popustov,” opiše Luka prvi stik z DNŠ-jem.

Leto dni kasneje je pristal v upravnem odboru društva, kjer je spremljal mandata dveh predsednikov. “Veliko sem se naučil od vseh svojih predhodnikov. Vsak mi je dal nekaj svojega, kar mi je kasneje prišlo zelo prav,” se spominja Luka, ki prav nazorski heterogenosti znotraj društva, ki pa nikoli ni prerasla v osebne konflikte, pripisuje veliko zaslug za preživetje in neprestan napredek društva.

Tega tudi po sestopu s položaja predsednika še ne namerava povsem zapustiti. “Ena glavnih nalog predsednika je, da si najde naslednika. Še vedno sem v upravnem odboru in na voljo novemu vodstvu za nasvete in pomoč. Se pa zavedam, da je DNŠ zelo živa organizacija in da jaz pri svojih letih ne vem več natančno, česa si želi nek 20-letnik.”

Za prihodnost študentskega gibanja ga ni strah. “Na zvezi Škis (Študentski klubi Slovenije, op.p.) smo tudi na mojo pobudo pred dvema letoma izvedli reformo, s katero smo zvezo razdelili na politični del, ki ima vlogo koordinatorja v odnosih s krovno študentsko organizacijo in ministrstvi, in na del, ki še najbolj spominja na delo gospodarskih zbornic, se pravi, da ponuja podporo pri razpisih, pravno pomoč, ekonomsko svetovanje … V času, ko je denarja manj, je namreč treba povečati učinkovitost, kar lahko dosežemo z združevanjem nekaterih področij,” poudarja.

Na vprašanje, kje se vidi čez nekaj let, odgovarja, da ga bolj kot “kje”, zanima “kakšen”. “Včasih sem morda nekoliko naiven, a v osnovi verjamem, da je svet lep. Če bom tak ostal tudi v prihodnje, bom zadovoljen s sabo,” strne Blažič.