razstave

Žalostno-poučna kiparska zgodba

28.3.2009 | 10:00 | Besedilo in slike: M. Markelj

Razstava Belina žalosti v Galeriji Krško.

Krško - Galerija Krško, ki domuje v baročni cerkvici Sv. Duha, je po zimskem mirovanju sinoči ponovno odprla vrata in tukajšnjim ljubiteljem likovne umetnosti ponudila na ogled prvo od načrtovanih petih letošnjih razstav. Razstavno sezono začenja ljubljanska akademska kiparka Saba Skaberne s samostojno razstavo, imenovano Belina žalosti.

Gre za konceptualno kiparsko postavitev, ki jo je avtorica zasnovala posebej za razstavno okolje baročnega prostora Galerije Krško. V njem umetniška »poučno-svarilna zgodba« o tragični usodi daljnega in starodavnega avstralskega ljudstva Aboriginov zaživi z dodatno močjo. A kot to tudi sicer velja za vsakršno konceptualno umetniško delo, je dobro pred ogledom razstave o njem nekaj prebrati. V ta namen je avtorica obesila na steno ob vhodu v razstavni prostor zapis o zgodovini Avstralije in o njenih staroselcih Aboriginih.

Razstava je namreč zasnovana prav na občutju tragične usode Aboriginov, ki jo je kiparka spoznala med svojim petletnim bivanjem in ustvarjanjem v Perthu v Zahodni Avstraliji. Tisočletni tok življenja avstralskih staroselcev in njihove kulture, ki velja za najdaljšo neprekinjeno tradicijo na svetu, je do temeljev pretresel prihod belega človeka na avstralska tla. Obdobju fizičnega uničevanja Aboriginov in očitnega uničevanja njihove kulture je sledil še notranji razkroj, ki so ga v življenje ljudstva prinesle dobrote bele civilizacije: sol, bela moka, beli sladkor in alkohol. Vsega tega staroselci poprej niso uživali in niso bili vajeni, zato je nanje uničujoče delovalo s celo vrsto bolezni in vsem zlom, ki ga tako za posameznika kot za družbo prinaša zloraba alkohola.

Zgodbo o propadanju kulture Aboriginov Saba Skaberne predstavi s štirimi postavitvami. V prezbiteriju je postavitev Avstralske sanje. Na ploščo na tleh je s sladkorjem nasipana podoba znamenite operne hiše v Sidneyju, obdana s cvetličnim okvirjem iz simbolnih avstralskih rastlin (evkaliptus, banksija) in tipičnih živalih (medvedek koala) kot iluzija sladkega in boljšega življenja, ki pa je zelo krhka, saj se podoba iz skrbno nasipanega sladkorja lahko kaj hitro razsipa. V stranska oltarna prostora je avtorica postavila na eni strani tradicionalno orodje in orožje staroselcev, kot so bumerang, palica za kopanje, sulica ipd. Vse to je narejeno iz testa iz bele moke in soli ter namočenega s pivom in žganjem, torej iz »morilske mase«. Na drugi strani pa je postavila iz polstene ovčje volne narejene fragmente telesa, bele in črne, sešite skupaj z rdečo nitjo kot krvavo povezanost bele in staroselske rase. Osrednji prostor cerkvene ladje je avtorica namenila postavitvi Krvaveče srce, sestavljeni iz 28 figur belih golobov s krvavo rano na prsih.

Na otvoritvi razstave sta razstavo Belino žalosti razložili umetnostna zgodovinarka Elizabeta Rogović in avtorica, z igranjem na kitaro pa sta otvoritev pospremila učenca Glasbene šole Krško, Ana Klavžar in Domen Gošek.

‹ nazaj