Iskrenost Pucljeve fotografije

9.12.2009 | 07:45

Boštjan Pucelj na otvoritvi svoje razstave v Galeriji Krka. (Foto: Rasto Božič)

Novo mesto - Zgodba o Pihalnem orkestru Krka, iskanje njegove duše, pretanjenost fotografije ter iskrenost in predanost avtorja, so zelo verjetno misli, ki napolnjujejo glavo obiskovalke ali obiskovalca razstave novomeškega fotografa Boštjana Puclja, včeraj odprte v Galeriji Krka.

Na razstavi, ki je na ogled do 15. januarja, je predstavljenih petnajst črno-belih fotografij, ki jih je Pucelj izbral iz obširnega niza osemletnega spremljanja delovanja in nastopanja Pihalnega orkestra Krka v letih 2002-2009. Z njim je obredel Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo, Italijo, Nemčijo, Nizozemsko, Avstralijo in domačo Slovenijo.

Izid omenjenega sodelovanja je tudi Pucljeva tretja fotografska monografija Osem taktov pavze, te dni izdana pri Založbi Goga, ki so jo obiskovalci odprtja razstave lahko prvič prelistali. Ob knjigi in razstavi je jasno, da je Puclju uspelo v kratkočasovni okvir fotografije ujeti izmuzljivo sled časovno znatno daljšega zvena orkestra.

Še več! Ob pretanjeno ter premišljeno zabeleženih fotografijah, izbranih motivih, pogledih in vzdušju na njih, se zdi, da je zgodba o orkestru hkrati tudi zgodba Boštjana Puclja, njegov pogled skozi objektiv pa laskavo priznanje in hkrati osebno tolmačenje.

Oba njegova ocenjevalca, kustos kostanjeviške galerije Božidar Jakac Goran Milovanović in ravnatelj novomeškega Anton Podbevšek Teatra oziroma režiser Matjaž Berger, ki je za omenjeno monografijo spisal spremno besedo, sodita, da je Puclju v zamrznjenem trenutku fotografije uspelo ujeti glasbo orkestra.

Oceni velja zgolj pritrditi, mimo nje pa je potrebno poudariti, da je Pucljeva fotografska pot posuta s podobnimi utrinki. Zgodbam je vedno sledil opremljen z iskrenimi čustvi in jasnim pogledom na svet, z ujetimi delčki pa pričaral nenadejano sliko, katere končno podobo je v osnovni zamisli poznal le on.

Tako smo doslej skozi fotografski pogled tega komaj tridesetletnega mojstra svetlobe in sence izvedeli veliko o svetu, še več pa o sebi in okolju, ki Puclja nenehno navdihuje.

Boštjan Pucelj se je leta 1979 rodil v Novem mestu, diplomiral je kot geodet, na fotografsko pot pa stopil kot samouk. Doslej se je kot avtor udeležil več skupinskih razstav, pripravil pa je tudi večje število lastnih.

Za fotografsko delo je dobil nagrade Emzin, pri Slovenski fotografiji leta 2005 drugo nagrado, leta 2006 Fotopubovo Četrtkovo nagrado in leta 2007 nagrado Centra in galerije P/74 Knjiga umetnika.

Leta 2005 je pri Založbi /*cf. izšla njegova prva fotografska monografija Babi, lani njegov album Človeško kraljestvo, pred dnevi pa pri novomeški Gogi tretja monografija Osem taktov pavze.

Pucelj živi in ustvarja na Dolenjskem ter v Beli krajini, od leta 2007 je samozaposlen kot kulturni delavec oziroma fotograf.

Za glasbeni utrinek ob odprtju razstave so poskrbeli trobilci Pihalnega orkestra Krka in klarinetist Borut Turk.

Rasto Božič