Večer o samosvojem človeku z bombami

5.6.2010 | 11:30

Tomaž Koncilija in Marijan Dovič

Kvartet Corcoras-Marijan Dović, Pija Zorko, Maja Remic in Ana Arh

Novo mesto - Sem Anton Podbevšek, človek z bombami, tako nekako se je menda znal predstaviti leta 1898 rojeni Novomeščan, ki je zaznamoval in v desetletju po 1. svetovni vojni korenito spremenil slovensko dojemanje kulture. O pomenu tega prvoborca in baklonosca novomeške pomladi, katere 90-letnico praznujemo letos, so ob predstavitvi dveh temeljnih del o njem sinoči spregovorili atriju Knjigarne Goga.

Na soareji ob izidu pred letoma izdane znanstvenokritične izdaje Podbevškovega pesniškega opusa Moje ekstaze skulptura z izborom, prepisi in komentarji Marijana Dovića ter nedavno izdano Dovićevo avtorsko študijo Mož z bombami – Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda, obe je v navezi z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede izdala Založba Goga, so omenjeni avtor, povezovalec Tomaž Koncilija, igralec Branko Jordan in godalni kvartet Corcoras, skozi pogovor, verze in glasbo osvetlili Podbevškov čas, lik in pomen.

Z obema monografskima študijama smo dobili temeljit pregled Podbevškovega dela, saj se je doslej o njem veliko govorilo, manj pa vedelo. Dovićevi deli dajeta tudi nov temelj za preučevanje v Novem mestu pogosto poveličevane novomeške pomladi oziroma novomeškega in z njim slovenskega kulturnega preporoda.

Kot je zapisano v predstavitvi knjig, so Podbevškove pesmi nasladno razbijale utečene pesniške prijeme, njegovo pogosto in tudi za sporno označeno izzivanje pa je v literaturi pometalo z ustaljenim obnašanjem in v slovenski prostor prvič vnašalo napredne –avantgardne poglede.

Študiji skušata z novimi ugotovitvami, izbrskanimi ob preučevanju pesnikove zapuščine in obsežne bibliografije o slovenski zgodovinski avantgardi, povezati sadove dosedanjih raziskav, iz kaotičnega prepleta protislovnih podatkov, sramotenja in povzdigovanja, zgražanja ter navdušenja, ohole velikopoteznosti in diletantske malenkostnosti, pa je tako vstala podoba razvpitega prvega slovenskega avantgardista oziroma podoba, ki niti malo ni jasna ali enoznačna, je poudaril Dović.

Rasto Božič