Apokaliptična risba Nejca Smodiša

25.6.2010 | 10:10

Nejc Smodiš (Foto: Rasto Božič)

Tučo in Tokac iz Dan D

Novo mesto - V zadnjih nekaj letih smo novomeškega v Narodnem domu ustvarjajočega samoraslega umetnika Nejca Smodiša spoznali skozi več skupinskih in nekaj samostojnih razstav, predvsem pa skozi risbe njegovega lanskega koledarja Dark Lines – Temne poteze, s katerim je predstavil nadrealistično kritičen pogled in komentar sodobne stvarnosti, hkrati pa izredno risarsko veščino. Njegova včeraj predstavljena likovna knjiga 365 prinaša nadaljevanje v omenjeni smeri.

Kot je dejal, koledar označuje določeno obdobje, po njegovem dokončanju pa mu časovno sosledje ni šlo iz glave. Ker se najlažje izraža skozi risbo, pri tem pa je njegova najljubša tehnika kemični svinčnik, je s sledjo njegovega suhega črnila brž začel loviti občutke in vtise vsakdanjika. »Vsak dan je potrebno izkoristiti, drugače ti izpuhti,« je poudaril.

Odločil se je, da bo sled vsakega dneva v letu spravil na papir, risbe pa je sproti objavljal na spletu, kar je privedlo do knjige s 365 risbami in enakim naslovom. V nakladi 500 izvodov jo je izdal samozaložno, pri izvedbi zajetnega podviga pa mu je pomagala skupina, s katero se je lotil že izdaje koledarja.

Oblikoval jo je Jure Šuln, priprava za tisk je delo Tomaža Grdina, produkcija pa Zavoda Kulttur oziroma Mete Kocjan. Spremno besedo sta prispevala Smodiševa prijatelja in soborca Sebastjan Šeremet ter Janez Bršec.

Knjiga, ki je sprva nastajala spontano, prinaša nov dokaz uspešnosti Smodiševe samorasle zagnanosti, listanje risb pa njegovo globoko domišljijsko tolmačenje okolja. To se zazdi groteskno in apokaliptično, seveda pa pri taki masi risb ne gre brez določenega, a nemotečega ponavljanja.

Njegov ritem je odraz umetnikovih misli, ki se vračajo na vedno ista izhodišča. Iskrenost, sožitje, zlaganost, brezizhodnost, slutnja razsula in vstajenja. Gre za Smodišev krog življenja in smrti, njegov likovni dnevnik, skozi katerega išče smisel bivanja in delovanja.

Kako je rekel včeraj? »Dokler nisem risal, nisem živel.« In res, gre za njegovo vzporedno življenje, ki je samoraslo vzniknilo in prevladalo. Smodiš se je našel v risbi, risba pa je našla novega dostojnega častilca.

Rasto Božič