Odprtje razstave Roberta Černelča: Elipse, galerija Simulaker Novo mesto

3.9.2010 | 19:00

V novomeški galeriji Simulaker napovedujemo otvoritev razstave:

ROBERT ČERNELČ: ELIPSE

(3. september – 23. september 2010)

Otvoritev razstave bo v petek, 3. septembra ob 19.00 uri.

V galeriji Simulaker se v prvem jesenskem terminu predstavlja v Murski Soboti rojeni slikar Robert Černelč. Avtor, ki je zaključil podiplomska študija na ljubljanskih Akademiji za likovno umetnost ter oblikovanje (ALUO) ter na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo (AGRFT), bo v Novem mestu razstavil serijo slik, nastalih v zadnjih treh letih.

SPREMNA BESEDA K RAZSTAVI:

V zadnjih letih naslikana platna prekmurskega slikarja Roberta Černelča se na prvi pogled zdijo kot značilna dela slikarstva s preloma tisočletja: tedaj nadvse aktualno t.i. postmedijsko slikarstvo je bilo zaznamovano s podobami, ki so se ubesedovale s posredovanjem motivov iz množičnih medijev oziroma vsakovrstnih zaslonov/ekranov, s čimer se je slikarstvo spopadlo s prevrednotenjem novih reprezentacijskih kodov podobe kot tudi njenega statusa in vloge v digitalizirani informacijski družbi. Ne da bi se scela odrekel tovrstnim poudarkom, se Černelč na svojih slikah, kot bomo videli, pomakne še za korak dlje: ob avtorju, ki se enakovredno preizkuša tako na področju likovne kot filmske umetnosti, ne preseneča, da temeljni konceptualni okvir njegove aktualne slikarske etape izvira prav iz združevanja in rekombiniranja določenih reprezentacijskih prvin iz obeh ustvarjalnih panog – torej filma in slikarstva. Černelč je tako eden izmed tistih sodobnih avtorjev, ki ga zanima razumevanje in spominjanje podob; gre za avtorja, ki vizualni zapis še vedno umerja s parametri likovnega, poudarjeno estetskega, pri čemer pa vendar še zdaleč ne izključuje možnosti ter izzivov njegove konceptualizacije ter novih problemskih vidikov, ki se s tem razpirajo.

Naslov njegove razstave – Elipse – aludira na utečen termin s področja filmske režije: pri filmski oziroma narativni elipsi gre za časovni odsek, izločen iz neposredne pripovedi; gre za režiserski prijem, ki gledalčevim očem odmakne del dogajanja, pri čemer je potek le-tega pripuščen gledalčevemu razumu oziroma domišljiji. Marsikaj na Černelčevih monumentalnih črnobelih platnih napeljuje na misel, da je bila predloga zanje posneta s fotografsko kamero – a ob načelni pritrditvi takšnemu postopku velja upoštevati dejstvo, da gre pravzaprav za prenos večih zaporednih filmskih sličic v jezik slikarstva. Černelčevi motivi, sposojeni iz filmov (tudi avtorjevih), na ta način implicirajo časovno dinamiko; gledalec ne vidi zgolj enega prizora, temveč njihovo sosledje v zelo kratkem intervalu, zaradi česar naslikana podoba pridobiva značilno kopreno zabrisanosti, megličavosti. Slikar tako skuša uprizoriti potek časa, ne da bi se pri tem posluževal klasičnih naracijskih dispozitivov, kot jih denimo zasledimo pri stripu ali pri starejši umetnosti.

Černelčeve slike temeljijo na zaustavljenih prizorih iz filmskega traku, kjer tisto, česar v slikarstvu običajno ne moremo uzreti, predstavlja svojevrstno – in seveda neskončno majhno – elipso, ki se na svojstven način udejanja pred gledalčevimi očmi. Avtor na ta način analizira podobe, ki bi bile sicer praktično nevidne, nato pa s postopki likovnih modifikacij doseže sugestivno stopnjevanje napetosti in pričakovanja, s čimer prizor še močneje vpenja v mrežo različnih asociativnih konotacij in pomenskih plasti. Podobe na platnih učinkujejo kot hipni zdrsi po časovnih premicah, s čimer gledalcu omogočajo svojevrstno intuitivno vživetje v skrivnostnost naslikanega. (Matjaž Brulc)

O AVTORJU:

Robert Černelč se je rodil leta 1970 v Murski Soboti. Leta 2001 je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomiral iz smeri slikarstva (mentor prof. Emerik Bernard) ter videa (mentor prof. Srečo Dragan). Na taisti ustanovi je tudi magistriral (mentor prof. Herman Gvardjančič), dokončal pa je tudi magistrski študij filmske režije na Akademiji za glasbo, režijo, film in televizijo v Ljubljani.

Leta 1999 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo; nagrajenih je bilo tudi nekaj njegovih kratkometražnih filmov: za kratki film Črvi (2004) je denimo leta 2004 na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado Vesna za debitanta leta. Razstavlja vse od konca devetdesetih; poleg samostojnih razstav je realiziral tudi več predstavitev na skupinskih projektih doma in v tujini.