Premiera Celuloze, tovarne, ki je bila veliko več kot le to

25.3.2011 | 08:10

Avtorja dokumentarnega filma Celuloza Maja Žiberna in Tomaž Pavkovič sta film snemala dobrega pol leta. (Foto: A. K.)

"Ko sem se v mladosti vozil proti Krškem in se zavohal znani vonj po prežgani kavi, sem vedel, da sem doma," se nekdanjih časov z nostalgijo spominja Štefančič.

Krško - "Moj stric je celo življenje preživel v tej tovarni. Takrat je v skoraj vsaki družini delal kdo delal v Celulozi in vem, kakšen prestiž je bil v njej dobiti službo. Tam so delali tako inženirji kot pisatelji, slikarji, to je bilo povsem neverjetno. Takrat so znali živeti, hodili so skupaj na morje, danes pa ne bi hotel nihče preživeti z nekom več časa, kot je nujno."

Tako se nekdanje tovarne celuloze in papirja, ki je prenehala obratovati pred petimi leti, spominja znan televizijski voditelj Marcel Štefančič jr., ki je v Krškem preživel prvih 12 let svojega življenja, vanj pa se še vedno rad vrača tudi danes. Prav Štefančičevo pripovedovanje o nekdanjih "zlatih" časih Krškega je bilo tudi povod, da sta se Krčanka Maja Žiberna in Sevničan Tomaž Pavkovič odločila posneti dokumentarni film o tej tovarni, ki je imela ogromen vpliv tako na razvoj mesta kot tamkajšnjih prebivalcev.

"Vpliv je bil večplasten, saj je takratno vodstvo vizionarsko vlagalo v okolje in zaposlene. Zavedali so se, da morajo zgraditi pripadnost zaposlenih na tak način, da jim ponudijo nekaj več," je vsebino filma, ki je premiero sinoči doživel v krškem kulturnem domu, orisala Maja Žiberna.

Da tovarna, takrat res ni bila zgolj le to, dokazujejo vlaganja v izgradnjo naselij in življenjskih pogojev, s katerimi je želelo takratne vodstvo Celuloze v Krško pritegniti ljudi od blizu in daleč. Znotraj tovarne se je razvil Pihalni orkester Krško, ki je še danes pojem v glasbi, pod pretvezo požarne varnosti so zgradili tudi prvi olimpijski bazen v Sloveniji in prvi ogrevanega te velikosti v Jugoslaviji. Krško je bilo v tistih časih turistično mesto, ki so ga predvsem ob koncih tedna predvsem zaradi bazen obiskovali tudi številni Hrvati.

Vse našteto, poleg znanih vlaganj nekdanje tovarne v razvoj športa in kulture ter nasploh boljše kvalitete življenja, pa je po mnenju prava vrednost tega filma. Da v današnjih kriznih časih pokaže, kakšen je bil včasih odnos do delavcev in delavskega razreda.

A. K., Foto: A. K., M. Romih