Godler: Ni teme, iz katere se ne da narediti komedije, vprašanje je, kaj se sme

27.7.2011 | 12:30

Jure Godler je lani decembra kot solist popestril nastop orkestra glasbene šole Brežice, ki jo je nekoč obiskoval tudi sam. (Foto: M. L., arhiv DL)

Jure Godler je lani decembra kot solist popestril nastop orkestra glasbene šole Brežice, ki jo je nekoč obiskoval tudi sam. (Foto: M. L., arhiv DL)

Ljubljana - Tandem GodArt sestavljata pianist, komponist in komik Jure Godler ter violončelist in komik Tilen Artač. Mlada glasbenika in priljubljena komedijanta, poznana iz oddaj Hri-bar in Radio Ga-Ga, trenutno uprizarjata glasbeno komedijo "GodArt-live". Za STA sta dejala, da je ni teme, iz katere se ne da narediti komedije, vprašanje pa je, kaj se sme.

Jure Godler (1984) in Tilen Artač (1985) sta bila sošolca na Srednji šoli za glasbo in balet v Ljubljani. Godler je na Glasbeni akademiji Mozartum v Salzburgu študiral kompozicijo in do danes napisal okoli 380 skladb. Violončelist Artač je leta 2007 magistriral na Akademiji za glasbo v Zagrebu in se pozneje izpopolnjeval še na Akademiji za glasbo v Gradcu. Je član tria Tempo giusto. Za glasbeno ustvarjanje je bil večkrat nagrajen. Leta 2004 sta se oba pridružila ekipi imitatorjev radijske oddaje Radio Ga-Ga, Sašo Hribar pa ju je istega leta povabil še v svojo TV oddajo Hri-bar. Sedaj se pod skupnim imenom GodArt predstavljata z novo glasbeno komedijo "GodArt-live".

V vajinem najnovejšem projektu "GodArt-live" združujeta glasbo, humor in čarovnije. Oba sta glasbenika in komika, zato ne čudi kombinacija glasbe in humorja. Od kod pa ideja za čarovnije?

Godler: Čarovnije so v današnjem času ena izmed najmanj izrabljenih oziroma najslabše predstavljenih panog na področju zabavne industrije, zato sva se odločila, da nekaj tega še neizkoriščenega gradiva vpeljeva v najine projekte. Tako najine predstave ponujajo unikatno kombinacijo; nihče doslej še ni združil komedije z glasbo in čarovništvom v neko logično celoto.

Artač: Pa tudi na minutaži sva morala pridobiti (smeh).

V predstavi združujeta na videz nezdružljivo - klasiko z moderno, pop glasbo. Kaj je namen tega združevanja? Želita popularizirati klasično glasbo, jo približati mladim, ali le na smešen, tu pa tam malce ironičen način predstaviti obe zvrsti?

Artač: Najin namen ni približevanje klasične glasbe mladim. Najine predstave si pridejo pogledat ljudje, ki jih najino delo zanima, zabava. Tisti, ki ve in spremlja, kaj počneva in s čim se ukvarjava, bo prišel in mu bo všeč. Predvidevam, da je teh ljudi kar nekaj.

Godler: Vsi poskusi približevanja katerekoli zadeve eni ciljni skupini se vedno izjalovijo, ker človek, pa če je še tako bedast, začuti, da se mu nekaj na eleganten način vsiljuje.

V komediji je Artač predstavljen kot "zaželen pri srednji generaciji žensk". Je to del malce porogljivega medsebojnega obračunavanja ali dejansko opažata, da vaju ta del publike tudi sicer najbolj zvesto spremlja?

Artač: To je šala še iz obdobja začetkov oddaj Radia Ga-Ga. Takrat smo se šalili, da so naše oboževalke stare do 10 let in nad 70 let. Je pa prijeten občutek, če pride kašna starejša gospa, ki pove, da nas rada posluša oziroma gleda. Veseli smo, da osrečujemo, kogarkoli že.

Kako pa se odziva mladina. Kako je nagovarjati mladino, ki se zdi, da je bolj kot izobraževanja s področja klasične glasbe željna zabave?

Godler: Danes je zelo modno, da se na klasične instrumente izvaja t.i. priredbe pop skladb. To nikoli ni bil najin cilj. Kot sva že poudarila, najin namen ni nikomur približevati klasične glasbe. V predstavah želiva predstaviti izrazite ideje v smislu obdelovanja pop tem ali drugega glasbenega raznovrstnega materiala na najin oseben način. Največkrat stvar v glasbeno-slogovnem smislu iz današnjega časa vrneva v preteklo obdobje, za nekaj stoletij nazaj. S tem glasbeni material iz sedanjosti transformirava v drug glasbeni slog. Obenem pa se moramo zavedati, da si pop glasba v veliki meri izposoja harmonije iz časa klasične glasbe 19. stoletja.

Gostovala sta tudi v ZDA. Kakšne razlike opažata med ameriškim in slovenskim občinstvom?

Artač: V bistvu jih ni. Če je zadeva smešna, se ji bo gledalec nasmejal, ne glede na to odkod prihaja.

Kako je s slovenskim humorjem?

Godler: V Sloveniji smo od nekdaj imeli dobre komike, ki so si upali marsikaj povedati. Vmes je bilo obdobje, v katerem si marsikdo ni upal biti komik, danes pa je čas zorenja stand up komedije.

Artač: V tako majhni in mladi državi ne moremo pričakovati močne tradicije humorja. Slovenski humor dostikrat temelji na političnih temah. Politično satiro ima večina rada in jo potrebuje. Rad imam komike, od katerih se lahko učim.

Čemu se Slovenci najbolj nasmejimo?

Artač: Različno, to je stvar okusa. Težava pa je, da ima zelo malo ljudi izostren okus za to, kaj je dobro. Čas bi bil, da bi ljudje začeli selekcionirati in ne bi kot samoumevno jemali, da je nekaj, kar se reklamira, že dobro.

Godler: Danes je nemogoče doseči objektiven konsenz o tem, kaj je dobro. Vsega je preveč. V Las Vegasu se denimo od 16. ure do večera zvrsti 500 predstav, ki se vsaka oglašuje z "najboljša predstava v mestu". V Sloveniji pa je problem, da določenih stvari ne maramo, ker jih je naredil nekdo, ki ga ne maramo. Tega v tujini ni.

Od kod prihaja navdih za vajino ustvarjanje? Se vama kdaj zgodi, da kakšne dovtipe brišeta iz osnutkov, ker občinstvo tega po vajinem mnenju ne bi dojelo, ne bi prav razumelo?

Artač: V imitatorskih vodah sva že praktično "od malih nog". Že leta 2004 sva nastopala v etru, najprej na Radio Ga-ga, leto pozneje še v oddaji Hri-bar. Imava že kar nekaj izkušenj na tem področju. Veliko se druživa, pogovarjava, obdelujeva teme. Seveda potem zadeve prilagodiva, če bi bila smešna le sama sebi, bi morala drug drugemu plačevati vstopnice.

Godler: Na stvari imava drugačen pogled od večine, zato je večina idej preradikalnih, da bi jih uporabila. Menim, da je ni teme, iz katere se ne da narediti komedije, vprašanje pa je, kaj se sme. Ideje so seveda sprva necenzurirane, ampak potem izbereva, kar je primerno za javnost.

Občinstvu in družbi večkrat pokažeta ogledalo. Vaju je kdaj strah, da sta šla predaleč, da sta bila morda žaljiva?

Godler: Običajno imava gradivo vnaprej določeno, večji problem je na radiu. Prepričan sem, da ima vsak človek, "prostomisleči" član družbe, prirojeno merilo, ki mu pove, kaj je prav in kaj je še zdravo. Poleg tega pa ima vsak še družbeno-moralno merilo, ki mu ga je vcepila družba. Inteligentnejši ljudje bolj uporabljajo prvo merilo, medtem ko večina bolj drugo. Za pripadnike druge vrste velja, da kličejo po oddaji: "Vas nikoli ne poslušam, ampak danes ste šli pa predaleč".

Artač: Včasih se nam je na radiu resnično "odpeljalo". Pa vendar, mi smo se nasmejali do solz, si polepšali dan, če smo ga še komu, smo veseli, sprejeli pa smo tudi nekaj že omenjenih bolj kritičnih telefonskih klicev.

Se identificirata z v zadnjih letih letih uveljavljenim pojmom stand up komika?

Godler: Nisva stand up komika. Stand up komedija sicer ima v določenih državah dolgoletno tradicijo; ni prišla od danes na jutri. Gre za enega izmed najtežjih poklicev na zemlji.

Nedavno sta dejala, da je za lahkotno komedijo potrebno veliko truda...

Godler: Nobeno veliko ime v zgodovini človeštva ni imelo svojega poglavitnega udejstvovanja, po katerem ga poznamo še danes, za hobi. Mozart ni imel glasbe za hobi, Picasso in Van Gogh nista slikala v prostem času po službi.

Artač: Pri vsem delu in trudu pa moraš imeti tudi srečo. Pomembno je, da te kdo razume, opazi, ima rad, ti pomaga in iskreno stoji za tabo ter ti želi dobro.

"GodArt - Live" je po predstavi "The Professors" v angleškem jeziku vajina druga skupna predstava. Kje jo bosta uprizarjala?

Artač: Predstava bo od septembra na rednem sporedu SiTi Teatra, sicer pa bova gostovala v kulturnih domovih po Sloveniji.

Ime GodArt je posrečena kombinacija vajinih priimkov, v angleščini pa se lahko bere kot božja umetnost. Kaj bi po vajinem mnenju to bilo?

Artač: Če izhajamo iz tega, da je talent nekaj, kar prejmeš in podariš naprej, potem to počneva v najinih predstavah.

Godler: Bog je umazana človeška beseda za nekaj, kar človeški um ne more dojeti, zato si niti ne upam niti ugibati, kaj bi bila božja umetnost.

STA

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava