kultura

Janez Zorko je svojo umetniško veljavo dokazal v Parizu

4.8.2011 | P. P.

Rudi Stopar: "Danes je vrednoto zamenjala vrednost!"

Sevnica - Skozi Okno Radogosta Rudija Stoparja se po dolgih letih - od svoje prve razstave v Klubu TVD Partizan v Sevnici – leta 1962 – v svoji odisejadi vrača v svojo Itako, zdaj le z nekaj deli iz Stoparjeve zbirke, njegov sošolec in prijatelj slikar in kipar Janez Zorko, ki od leta 1964 živi in ustvarja v Franciji. Rudi je bil trikrat pri njem v Parizu in pravi, da je še vedno tako skromen, kot je bil, umetnik, ki je začel kot avtomehanik v Krškem ter se s talentom in trdim delom in voljo prekalil v priznanega umetnika. 12 let je predaval tudi na pariški Sorboni.

Mesec avgust je sicer čas sevniške likovne eksplozije in praznik likovnega ustvarjanja že dvanajst let. Leta 2001 je Arspekto zakoličil in inovativno gradil deset let akademski slikar Alojz Konec, zdaj pa Aspekto z nekaj programskimi popravki slikarka Jerica Šantej. Rdeča nit manifestacije je pestrost in številčnost sevniških ustvarjalcev – predvsem novih mladih obrazov in širitvijo v dolenjski prostor. Ker je kolektivni spomin minljivo blago, se je vsestranski sevniški umetnik Rudi Stopar odločil, da bo k tem lepem in zavidljivem druženju dodal v Oknu Radogost goste, ki segajo v samo jutranje svitanje naših likovnih dni.

"Danes, ko je v jerbasu človeške notranjosti umanjkalo lepega in vrednot in se vanj steka vse več egoizma in je vrednoto zamenjala vrednost, je prav da se zavemo začetkov, ki niso naši. Smo samo več ali manj uspešni nadaljevalci ustvarjalnosti 'velikih ljudi' v preteklosti, katerih nauk, zglednost in delo bolj v večji ali manjši meri nadgrajujemo. Moje vedenje in spomin seže do začetka moje dobe 1945. Tu se začenja zbir zarij, ki so me razsvetljevale. Sevnica je bogata teh ljudi. Omejil se bom na likovnost, če bi naštel vse kulturnike, ki so dali pečat Sevnici, je ta prostor premajhen. Prve velike zarje oddaljenih dni so Anton Štefič – kipar, Franc Klemenčič – slikar, Vladimir Štoviček – kipar, Franc Tihole – slikar, Žiga Colner – kipar, Albert Konec – slikar," je nanizal Stopar.

Kasneje okoli šestdesetih let se Stoparjev izbor širi še na danes delujoče ustvarjalce, med katere spada v Franciji živeči kipar Janez Zorko, rojen v Srebotnem pri Podgorju ob Sevnični leta 1937. Zorko se je v Agroservisu v Krškem izučil za avtomehanika in tu nekaj časa služboval. Leta 1956 je kot izvrsten mehanik dobil delo v novem Renaultovem servisu na Dolenjski cesti v Ljubljani. Tu začenja njegova umetniška odisejada. V Ljubljani se je leta 1957 vključil v likovno (slikarsko) šolo Klas, v njej uspešno deloval in gradil svojo močno človeško in likovno osebnost. Z društvom je razstavljal.

Borno življenje ga je jeklenilo in z neizmerno voljo in samozavestjo se je oklenil svojega talenta in svojske slikarske izraznosti. Leta 1959 sta se po šolskih letih srečala pri vojakih v Karlovcu. Bil je delaven in iznajdljiv. Pridobil si je veliko svobode s slikanjem in to največ Tita pri hobijih, ki so jih imeli Janezovi oficirji. "Do marca 1960 sva popoldneve preživela v debatah o umetnosti – slikarstvu in kiparstvu – ter ugotovila, da so vrata odprta za nekatere posvečene – drugi, čeprav talentirani pa…" se spominja Stopar, čigar sila zanimivo pripoved so številni obiskovalci sinočnje otvoritve razstave Radogost, kjer je bil samo z nekaj deli prisoten njegov prijatelj Janez Zorko, ki od leta 1964 živi in ustvarja v Parizu, pozorno spremljali tako rekoč z odprtimi usti.

Zorko se leta 1964 ni hotel vrniti iz Pariza domov

Zorko je leta 1964 je po spletu okoliščin le prišel na seznam delavcev za avtobus, ki je 'zaslužne' popeljal v Renault center v Pariz. Preko trideset svojih platen je pustil dekletu v Šiški, ki jih je kasneje, ker se ni vrnil, uničila. Pod zaščito vodilnih v Renaultu in mentorstvom je težko, a uspešno zakorakal v svobodno in zahtevno, upanja ter vere vase polno umetniško življenje. Zanj se zavzame Renault in mu omogoči kiparsko delo. Dvakrat razstavlja v njegovi prodajni hiši. Dela so odkupljena.

Na Montparnassu izpolnil vse zahteve na šoli za umetnost

Takoj 1964 se je vpisal na Montparnassu v šolo za umetnost in vse zahteve izpolnil. Povezal se je z Venom Pilonom, ki je 'fanta' iz Slovenije široko sprejel. Janezove slike je pokazal Mansouroffinu in Zadkinu, ki sta bila navdušena. Zadolžila sta kiparja Francoisa Villona, da ga bodri, opogumlja in podpira. Vpiše še šolanje za gravuro pri Delpechu. Dobi vstop v družbo, ki se zbira v Dome Au Select v kavarni La Coupole.

To je zbirališče vseh velikih umetnikov v Parizu. Tu tudi razstavlja. Sledi štiri letno zelo intenzivno delovno druženje z umetniki Grkom Sklavosom, Madžaroma Antonom Prinnerjem in Belo Birkasom, Korejcem Moon Shinom, Italijani Storelom, Tarabellom in Di Martinom in Južno Američani Piquerasom, Cariolijem in Cardenasom. Vsi med sabo prijateljujejo in si izmenjujejo izkušnje in ideje.

Leta 1968 dobi Zorko od mesta atelje v mali stranski ulici na Montparnasu, ki ga je imel pred njim romunski kipar Brankusi. Ko pa se iz sosednjega prostora izseli kipar Lipchitz pa dobi še njegov prostor, ki ga razširi in pokrije. Janez se druži s profesorjem Rudelom, ki združuje študente in delajo na programih. Janez za svoje delo prejme prvo nagrado 1968 – Diplome de Medaille d'or, Academie Europeenne des Arts.

12 let vodi praktično delo za kiparje  na Sorboni

V letih 1974 do 1986 vodi praktično delo za kiparje na oddelku za umetnost pariške Sorbone. Veliko razstavlja, udeležuje se simpozijev in osvaja nagrade v Franciji in Evropi. Leta 1998 zapusti Pariz, ker atelje rušijo, zaradi prenove in gradnje. Seli se v Champagne (Šampanjo) v kraj Faux-Fresnay, kjer neumorno kipari in živi v dobrem podeželju.

Zorkova pot je prava odisejada zavzetega človeka z umetnostjo

O njem J-C. Colson - direktor založbe Palmer v Šampanji piše: "Poznanstvo in druženje z njim mi jev čast in zadovoljstvo. Zorkova pot je prava odisejada zavzetega človeka z umetnostjo. V svojem delu prepoznava zgodbo združenosti zemlje in kamna in jo spreminja v materijo, ki nas obdaja. Kot kipar se ne predaja preprosto in lahkotno. Potreben je čas, da se s slastjo užije njegov način umetniškega dela. Tu je vse sestavljeno, vsak detajl doziranja elementov bi brez celote bil prejudiciran.

S prehitro oceno ne bi začutili njegov stil brut (surov-močan), ki je čisto njemu pogodu. S svojo skulpturalno čistostjo, ki jo daje nežno poliranje kamna doseže osvoboditev forme vsakršne telesnosti. Njegova diskrecija je vgnetena v sramežljivo zahtevnost. Uveljavlja se čudovita energija, ki jo kipar osvobaja. Ob čutenju in gledanju del ljudje ugibamo o svetovih, ki so ušli in o drugih svetovih, ki se pojavljajo namesto njih v skulpturah. Zadržujemo dih in se počutimo popolnoma prevzeti ob lastnem odkritju kiparjeve višine ustvarjalnosti pri oblikovanju hotene skulpture."

Resonanca in energija povzročata močne vibracije, ki dajejo vtis, da skulptura poje

Stopar je Zorkovo ustvarjalnost dodatno pojasnil še z besedami umetnostnega kritika Patrick-Gilles Persina: "Notranji prostor animira z odprtinami, ki dajejo videz nedokončnosti. To dovoljuje svetlobi preboj v umetniško delo, poudarek osvetljenosti vizualizira močnejšo interpretacijo svetlobe. Resonanca in energija povzročata močne vibracije, ki dajejo vtis, da skulptura poje. Svetloba v formi neprestano vibrira in neprestano izziva energijo, kakor tudi energija izziva svetlobo.

Poudariti je treba, da to ni preprosto dogajanje estetike, gre bistveno dalje v prostor in čas skulpture. To citirata dva ključna stavka Janeza Zorka. Prvo – skulptura je glasba, ki jo poslušamo z očmi in drugo – skulptura je telesni izraz materije v prostoru in času."

Zorko pa sam metaforično pripoveduje: "Drevo je preživelo zime, preživelo poletja, viharne noči, dneve vročega sonca. Premišljeno sem motril to drevo. Nekega dne je to drevo postalo skulptura, poglobitev v drevesno notranjost in moj duhovni svet - moja nova dimenzija mojega horizonta."

Kipar kleše kar živi in živi kar kleše

Rudi Stopar pravi, da kipar kleše kar živi in živi kar kleše. Zorkovi kipi – skulpture odstirajo nasprotja njegovega nemirnega odisejevstva in odsevajo njegovo notranjo privrženost okameneli lepoti narave in neskončni vpetosti vesoljne energije v njej. Čar poetike njegovih oblih monumentalnih kiparskih stvaritev je predvsem v iskrenosti in neposrednosti njegovega lastnega zavedanja resničnosti življenja…

Nadgradil je "izme" z lastno močno voljo samotarja svojih misli v plejado zgrajene kiparske lastnobitnosti, ki ga je dvignila visoko nad povprečnost sodobne umetnosti. V skulpturo je vnesel vso »grobo« izkušnjo svoje Zorkojade in jo presvetlil z izbrusi v prihode in pojavnost mističnih svetlob, ki razkrivajo notranjo lepoto in trdnost materije (živetja) ter v utripanju in valovanju zamrznjenih vijug izkleskov, živost prirode (življenja).

Tu je njegova edinstvena govorica domiselno čuteče metafore oživljanja "mrtve prirode" v živo pojočo in jokajočo stvarnost, ki jo nevsiljivo postavlja kot zrcalo pred današnjega človeka.

Domovina mu v vseh letih ni bila široko naklonjena

Domovina mu v vseh letih ni bila široko naklonjena. Takratne jugoslovanski oblastniki mu celo niso omogočili, da bi prišel na pogreb svoje matere. Njegovi trije bratje in sestra, ki so se udeležili otvoritve Janezove razstave na sevniškem gradu, so povedali, da so ravno zaradi brata odlašali s pogrebom.

Le nekaj posameznikov z vrha slovenskega Parnasa se je trudilo, da dobi Zorko pravo mesto v slovenski umetnosti. Hudeček, Basin in Tutta so mu odškrnili vrata nekaterih galerij in prireditev. Leta 1974 je bil na Forma vivi Kostanjevica na Krki, potem 18 letni premor. Leta 1993 Mestna galerija Ljubljana, leta 1994 – z asistenco francoskega vodstva Renaulta v Dolenjski galeriji v Novem mestu.

Obljubljeno razstavo v Mariboru so mu po "slovensko sfižili"

Obljubljeno razstavo v Mariboru pa so mu po "slovensko sfižili", leta 1998 Galerija Latobia v Ljubljani. 2003, 2004, 2005 in 2006 je bil udeleženec manifestacije "Slovenija odprta za umetnost" na Sinjem vrhu na Primorskem.

Leta 2010 je bil Janez Zorko uvrščen v knjigi Darinke Kladnik med 100 umetnikov, ki so zaznamovali naš čas. Novinar Bogdan Pogačnik pa ga je "odkril" v Parizu in nekajkrat o njem pisal tudi v Sloveniji.

Avtor zadnjih osmih fotografij v fotogaleriji je Rok Petančič.

‹ nazaj