Tokrat zamaške podarili Anji

1.2.2012 | 12:05

Žužemberk - Osnovna šola Žužemberk že dolga leta sestavlja melodijo, katere note so zapisane predanosti do pomoči sočloveka, do solidarnosti. Vrsto projektov smo že izpeljali in dolga pot nas čaka, a naša volja in omogočanje boljšega jutri prikrajšanim sta neustrašna.

Nedolgo nazaj smo izvedeli, da se odvija akcija zbiranja zamaškov za 6-letno deklico Anjo iz Bereče vasi pri Suhorju, ki je zbolela za cerebralno paralizo. Z družino živi v stanovanju, do katerega vodi ogromno stopnic, deklico pa je potrebno nositi, zato zbirajo denar za gradnjo dvigala. Učenci naše šole zamaške za pomoč invalidom zbiramo že vrsto let, letos pa smo se odločili te pisane pokrovčke podariti Anjini družini.

Od septembra smo skupaj z učenci podružničnih šol in vrtca nabrali 31 velikih črnih vreč zamaškov, ki smo jih v sredo, 18. januarja, štirje učenci naše šole z mentorico Šolske skupnosti Tanjo Šenica odpeljali na Podružnično šolo Suhor, ki sodeluje z Anjino družino. Pot je bila dolga, a pogled na nasmejane obraze učencev, ki so nam pomagali znositi vreče zamaškov v njihovo šolo, nam je dolil optimizma.

Po opravljenem delu smo pokramljali z vodjo podružnice, nato pa smo se skupaj z Anjinim bratcem Matejem, ki obiskuje tamkajšnji 3. razred, odpravili k Anji v njihovo prijetno stanovanje. Sprejela sta nas njena stara starša, kmalu pa nas je objel nasmeh Anjine mame. Ženska, polna optimizma nam je polepšala dan. Kljub Anjini bolezni je hvaležna za vse, kar jo obdaja. Pripovedovala nam je, kako so sprejeli težke posledice bolezni, tudi zbadanja ljudi, v isti sapi pa je dokazovala kako srečna je, da ima vse to, da ima Anjo. V očeh ji je lesketalo upanje, volja do življenja.

Pokazala nam je vse pripomočke, ki usmerjajo deklico v najboljši telesni razvoj. Povedala nam je, da situacija ni lahka in da so stroški ogromni, a tega ni povedala s povešenimi konci ustnic. Ves čas je umazan svet zakrivala s svojim upanjem in ljubeznijo. Kar nismo se mogli ločiti od ljubkega stanovanja in tako energične in predane Mame, ki jo res upravičeno lahko zapišemo z veliko začetnico.

Zopet smo napravili dobro delo in obogatili ne samo Anjino družino, pač pa tudi sebe. Naše misli so bile tisti dan jasne in prejele so modro sporočilo: Ni vredno gledati tega sveta tako črno, nataknimo si rožnata očala in bodimo hvaležni za to malo, kar je potrebno, da smo srečni!