kultura

Kozole v Dolgih počitnicah o izbrisanih

17.7.2012 | 15:15 | STA

Damjan Kozole na premieri enega od svojih filmov v Krškem. (Foto: A. K., arhiv DL)

Ljubljana - Krčan Damjan Kozole je pred dnevi gostoval na 18. sarajevskem filmskem festivalu s filmom Dolge počitnice, v katerem obravnava problematiko izbrisanih. Vendar pa, kot je za današnji Dnevnik povedal režiser, to ni le film o izbrisanih, ampak je skozi kratke vstavke iz prispevkov slovenske nacionalne televizije na nek način tudi kronika slovenske države.

"Nekatere izjave tako zelo dobro predstavljajo realno sliko Slovencev. Še nekaj let nazaj smo živeli v iluziji, da smo odprta, tolerantna, demokratična družba, v resnici pa znamo biti ekstremno nestrpni do drugačnosti, znamo biti šovinisti in v resnici nismo nič boljši od drugih," je dejal Kozole.

V dokumentarnem filmu svojo zgodbo pripovedujejo Aleks, Katarina in Nisveta, ki so se nič hudega sluteč znašli v položaju, ki jim je praktično odvzel 20 let njihovega življenja. "Moj osnovi koncept filma je bil, da so bile te osebe takrat, ko so bile izbrisane, mladoletne in da tudi formalno niso mogle zaprositi za državljanstvo, saj morajo do 18. leta te zadeve urejati starši ali skrbniki," je za časnik povedal Kozole in dodal:" To so bili otroci, ki so se znašli v nekem vrtincu zgodovine in bodisi niso znali odreagirati ali pa niso niti vedeli, da morajo odreagirati na določen način."

Sicer pa je, kar zadeva izbrisane, položaj popolnoma enak kot pri drugih stvareh, ki v naši državi predstavljajo problem. Razdeljeni smo na dva dela in večina se dejansko ne sprašuje po vsebini, ampak se ravna le po direktivi "čredovodje". In enako velja tudi za problem izbrisanih. Desnica sploh noče slišati o njem, medtem ko je bila levica, ki se načeloma zavzema za rešitev tega problema, v resnici v tem času dolga leta na oblasti, a stvari prav tako ni uredila, kot bi morala.

S tem filmom je želel, kot je dejal, vsaj malo spremeniti pogled na izbrisane. Splošna slovenska predstava o izbrisanih je namreč še vedno ta, da so to ljudje, ki zavračajo vse, kar je slovenskega, ki se niso naučili in se niti ne želijo naučiti slovensko, ki še vedno upajo, da se bo nekaj zgodilo in da se bomo na koncu vrnili v Jugoslavijo. V resnici pa gre večinoma za ljudi, ki iz različnih razlogov takrat niso ali še pogosteje niso mogli odreagirati.

"Zagotovo se med izbrisanimi tudi ljudje, ki so kalkulirali in imeli neke svoje namene, nikogar ne opravičujem, vendar je moja izkušnja ta, da se večina teh ljudi znašla v situaciji, ko niso vedeli, kaj narediti, in so jih zato 'dobili po glavi'," je režiser še povedal za Dnevnik.

‹ nazaj