Pričakovanja naših v finišu odpihnili Italijani

6.7.2014 | 18:00

Pričakovanja naših v finišu odpihnili Italijani
Pričakovanja naših v finišu odpihnili Italijani
Pričakovanja naših v finišu odpihnili Italijani

Terenzano - Včeraj je bila v Italiji, v nam bližnjem Terenzanu, kvalifikacijska dirka ekipnega svetovnega prvenstva. Pomerile so se ekipe Slovenije, Nemčije Rusije in Italije. V razburljivi končnici je reprezentantom Italije presenetljivo, a povsem zasluženo uspelo premagati tako Nemčijo kot našo izbrano vrsto. Četrto mesto je tokrat ob odsotnosti Gafurova pripadlo Rusom.

Dirka, v kateri naj bi boj za zmago potekal med rusko, nemško in našo reprezentanco, se je po mnogih preobratih in napakah na koncu sprevrgla v zasluženo italijansko slavje.

Še pred začetkom je bilo jasno, da prvi favorit, reprezentanca Rusije, tokrat ne bo mogla poseči v boj za sam vrh, saj na dirko iz neznanega vzroka ni pripotoval njihov kapetan Renat Gafurov. Vse oči so bile tako uprte v našo in nemško reprezentanco, ki pa sta v dramatičnem zaključku naredili preveč napak. Medtem so domačini v drugi polovici dirke strnili vrste in z odličnimi in borbenimi vožnjami izkoristili prednost domačega terena ter po dolgih letih slavili. Z zmago pa so si prislužil tudi napredovanje na zaključni turnir najboljših osmih reprezentanc sveta. Da je bilo zmagoslavje popolno, jim je to uspelo na domačih tleh.

Kaj reči o naši izbrani vrsti? Naš najboljši mož in tudi najboljši tekmovalec večera Matej Žagar je več kot opravičil pričakovanja. Na dirki ni izgubil niti točke ter uspešno unovčil tudi  »jokerja«. Vlogo kapetana je opravil odlično, bolje se enostavno ne da.

Nastopi preostale trojice  - Čonda, Vodrih in Štojs – so bili žal pod pričakovanji. Še najmanj je razočaral Čonda, pa čeprav ni bil v stanju pokazati vsega kar zmore. Pred dirko je bila večina poznavalcev mnenja, da bo prav on najšibkejši člen. Razlog takšnim napovedim je bil predvsem v tem, da je pred dobrim mesecem dni prestal operacijo zlomljene ključnice. A kljub temu je Čonda v prvi polovici dirke dobro opravil svojo nalogo. Zbral je po eno drugo in tretje mesto, v svoji tretji vožnji pa je ob dobrem štartu povedel ter slavil svojo edino zmago v tem večeru.  Razočaral je v svojih zadnjih dveh nastopih, ko je deloma zaradi zgrešenih nastavitev deloma zaradi slabše pripravljenosti z dvema zadnjima mestoma ostal brez točk.

A če je Čonda kljub nedavni poškodbi in slabši formi v skupno malho Slovenije uspel dodati 6 točk, sta Vodrih in Štojs popolnoma razočarala. Skupaj sta zbrala točko manj od Čonde, se pravi borih pet. Štiri je prispeval Voldrih, na katerega je bil tokrat pripravljen staviti skoraj vsak slovenski navijač. V svojih petih nastopi in kljub vidni želji, je skupaj spravil le dve drugi mesti. Kot je bilo videti, je večino priložnosti za boljši izkupiček zapravil že na štartu ali v prvem ovinku. Borbenosti mu ne gre očitati, a kot je videti, je psihično precej nestabilen. Resnici na ljubo je to vidno že kar nekaj sezon, tako da Voldrih v tako neprepričljivem »izdanju« niti ni presenečenje. Vsekakor je del tega posledica pomanjkanja dirk, kar pa je razen pri Žagarju stalnica pri vseh naših voznikih.  Razočaranje nad njegovimi predstavami smo po dirki zaznali tudi med njegovimi najbolj gorečimi navijači iz Ljubljane, ki so ga prišli bodrit v Terenzano.

Kljub vsemu se je še vedno odrezal precej bolje kot naš najstarejši član, Denis Štojs, ki je osvojil le eno, podarjeno točko. Štojs, ki je znan po svojih odličnih štartih je tokrat povsem zatajil. Da je podlegel pritisku dirke in odgovornosti se je videlo že v njegovem prvem nastopu. V drugo se je sicer uspel zbrati in je štartal sunkovito in odločno, a je žal v gneči v prvem ovinku potegnil krajši konec in končal na tleh. Po tem padcu se do svoje zadnje vožnje v glavi ni več sestavil skupaj.

Skratka po zelo lepi in razburljivi dirki, kjer smo bili še tri vožnje pred koncem v igri za zmago, se je v zadnjih treh za našo reprezentanco postavilo vse na glavo. Naši fantje so dirko precej nesrečno končali na tretjem mestu za drugo uvrščenimi Nemci in presenetljivimi zmagovalci Italijani.

Od rob tej dirki velja nekaj zapisati tudi o pristopu in vodenju speedwaya v Sloveniji, ki je že dolgo debata, ki je iz tihega skoraj sramežljivega negodovanja prešla v zmeraj bolj glasno neodobravanje početja klubskih funkcionarje. Govorimo seveda predvsem o odnosu do tekmovalcev in sistema dirk, ki jih je vsekakor občutno premalo. Škoda je ker odgovorni pri komisiji za speedway pri AMZS zadnjih dvajset let niso dali večjega poudarka na izredno zanimive in atraktivne ekipne, ali ligaške dirke. Na tem mestu je potrebno tudi pojasniti, da so v komisiji za speedway praviloma isti ljudje, ki sedijo na vodilnih funkcijah tudi v klubih. Le te (ekipne ali ligaške) so ključna konkurenčna prednost pred ostalimi moto športi, saj so ekipne ali ligaške dirke v »speedwaysko« najbolj razvitih državah izredno popularne in se kot takšna uspešno upirajo ostalim konkurenčnim moštvenim športom. Vsekakor pa dajo tekmovalcem veliko več kilometrine, ki je naši fantje žal nimajo. In razen Žagarju, ki nastopa tako v poljski kot angleški profesionalni ligi, se pomanjkanje dirkaške kilometrine ostalim  zelo pozna, kar je bilo vidno tudi včeraj. Vsakemu mimoidočemu, ki bi mu nekdo razložil trenutno stanje bi se seveda postavljalo logično vprašanje, kaj bi bilo bolje za dvig konkurenčnosti in kvalitete slovenskim dirkačem?  Odgovora sta zmeraj najmanj  dva. Ali našim tekmovalcem poskušati urediti aranžmaje v tujih klubih (kar se nekako počne tudi sedaj bolj ali manj uspešno), ki so, če smo iskreni zelo velik finančni zalogaj tekmovalcev in njihovih najožjih družinskih članov samih. Dejstvo je, da to dejansko zmorejo le redki posamezniki. Druga možnost je,da se poveže nekaj podobnih bližnjih ali zainteresiranih držav-krovnih zvez in se naredi ena dobra liga, ki na dolgi rok koristi vsem sodelujočim. Za odgovorne može slovenskega speedwaya je že dobri dve desetletji to precejšnja »znanstvena fantastika«, da bi se vsaj poskusili lotiti česa takšnega. Zmeraj je bilo slišati vse preveč izgovorov o neresnih sogovornikih, a glej ga zlomka, ko gre za dogovor o prvenstvu posameznikov, se je še nedolgo tega zmeraj našel minimalni konsenz s komerkoli. Spoštovani odgovorni gospodje, časi popularnih dirk posameznikov na nacionalnih nivojih, kjer se tekmovalci borijo le za pest drobiža, ki ne pokrije niti osnovnih stroškov zmagovalcu, kaj šele šestnajstemu (torej zadnjemu), so že več kot 20 let mimo. Danes tudi slovenski ljubitelji speedwaya vedo, da je s stališča klubskih funkcionarjev veliko lažje in bolj elegantno, (predvsem pa brez napora) poskusiti poslati tekmovalca v tujino z nekaj minimalne podpore in če mu ne uspe, reči, da pač ni dovolj dober ali kako drugače zanimiv za tujce. Že (pre)dolgo je vse na ramenih tekmovalcev in njihovih staršev.

Gospodje, ki vodite slovenski speedway, časi izključno »vikendaških« dirk posameznikov so žal že davno mimo in nič ne bo šlo po liniji najmanjšega odpora. Pršel je čas, ko je treba reči bobu bob in priznati, da se kljub morebitnim najboljšim željam vodilnih  oziroma odgovornih slovenski speedway že desetletje ali dve ne pelje v pravo smer. Kriza, ki je vseprisotna v slovenskem prostoru pa je tudi pri speedwayu razkrila vse slabosti okostenelega oklepanja utečenih  poti in preživetih sistemov.  

Vsi skupaj bi morali precej bolj družno gledati na napredek, vse ostalo so samo izgovori.  Če se vrnemo k včerajšnji dirki, za kaj boljši rezultat ne bo potrebno le bolje voziti Čondi, Voldrihu in Štojsu. Potrebno bo storiti prej precej več in bolje pred tem, omogočiti omenjenim voznikom konkurenčno okolje oziroma pogoje. In to tako po številu dirk, kot po primerljivih finančnih vložkih in nagradah v same tekmovalce. Le tako bodo stvari krenile veliko prej in v pravo smer. Speedway s svojo zgodovino, uspehi, atraktivnostjo in gladiatorskimi boji si tudi v Sloveniji to zasluži.

Rezultati:

1. Italija - 36
1. Mattia Carpanese - 9 (1,3,0,2,3)
2. Nicolas Covatti - 15 (2,3,2,6!,2,fx)
3. Michele Paco Castagna - 10 (1,2,1,3,3)
4. Nicolas Vicentin - 2 (fx,0,0,-,2)

2. Nemčija - 33
1. Martin Smolinski - 11 (3,3,3,fx,2)
2. Tobias Kroner - 7 (3,0,1,1,2)
3. Tobias Busch - 7 (3,2,1,0,1)
4. Kai Huckenbeck - 8 (1,2,1,1,3)

3. Slovenija - 32
1. Matej Žagar - 21 (3,3,6!,3,3,3)
2. Aleksander Čonda - 6 (2,1,3,0,0)
3. Matic Voldrih - 4 (2,0,0,2,0)
4. Denis Štojs - 1 (0,0,-,0,1)

4. Rusija - 26
1. Andriej Kudriaszow - 7 (0,1,2,2,ef,2)
2. Witalij Biełousow - 11 (2,2,1,2,3,1)
3. Denis Gizatulin - 8 (1,1,4!,1,1)
4. Renat Gafurow - NS

Tekst: Mitja Pungarčič
Foto: Jože Lesjak      

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava