kultura

Odhod Dolenjcev na veliko vojno

20.9.2014 | 10:05 | Igor Vidmar

Kovček, s katerim je na bojišče odšel Anton Nadrih iz Dolenjega Medvedjega sela pri Trebnjem.

Razstavo Oj, zdaj gremo! Odhod Dolenjcev na veliko vojno je pripravila in predstavila kustosinja Marjeta Bregar. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Sinoči so v Dolenjskem muzeju odprli prvo v nizu razstav, posvečenih stoti obletnici prve svetovne vojne, v kateri je sodelovalo tudi ogromno dolenjskih mož, ki jih je vlak odpeljal na bojišča na Balkanu, v Rusiji in kasneje tudi v Posočju.

Razstavo Oj, zdaj gremo! Odhod Dolenjcev na veliko vojno je pripravila kustosinja Dolenjskega muzeja Marjeta Bregar, ki se s časom prve svetovne vojne in predvsem z načrtnim zbiranjem gradiva o njej ukvarja šele zadnje leto. Pred tem namreč Dolenjski muzej ni načrtno zbiral gradiva iz tega časa, čeprav se je nekaj predmetov, povezanih s prvo svetovno vojno, kljub temu nabralo v njegovih arhivih.

Tema prve razstave je odhod mobilizirancev v zbirne centre, od koder so jih po kratkem in hitrem usposabljanju poslali na fronto. Prva mobilizacija je bila že 26. julija, ko je Avstro-Ogrska vpoklicala može od 21. do 31. leta starosti, dva dni kasneje, na dan vojne napovedi Srbiji, pa še druge vojne obveznike, stare do 41 let. "Prvi mobiliziranci z Dolenjskega so odšli v Bosno na balkansko bojišče, ko pa sta se v vojno v začetku avgusta zapletli še Nemčija in Rusija, pa so naše fante začeli pošiljati predvsem na rusko fronto, v Bosno pa so morali iti z južnoslovanskim bratstvom neobremenjeni češki vojaki. Konec maja leta 1915 so naše fante začeli preusmerjati tudi na soško fronto," pojasnjuje Marjeta Bregar in dodaja, da prva svetovna vojna med našimi ljudmi ni v zavesti tako kot druga. Morda je razlog tudi v tem, da je bil velik del slovenskih pokrajin razen Posočja v zaledju, da tu ni bilo bojev.

Marjeta Bregar je bila med raziskovanjem na terenu prijetno presenečena nad odzivom ljudi, nekateri so se celo sami dejavno vključili v zbiranje gradiva. "Se pa zelo pogosto zgodi, da mi ljudje, ko pridem k njim, rečejo, kje ste bili pa prej. Res je veliko že zamujenega, veliko gradiva se je pogubilo oziroma so ga ljudje zavrgli, še posebej takrat ko so hiše menjale lastnike. A marsikaj se še vedno najde in nekateri dokumenti so zelo dragoceni, saj tako pridemo do podatkov, za katere nismo vedeli, na primer to, da so naši možje odhajali tudi v zbirni center v Trst," pravi.

Ne le vojaški predmeti, ki jih je v naših muzejih sorazmerno veliko, tudi drugo gradivo iz tistega časa je zanimivo za muzej, od predmetov vsakdanje rabe, osebnih predmetov vojakov, kot so brivnik, tobačnica, žepni nož ali kaj podobnega, do pisem, razglednic, dnevnikov, živilskih nakaznic in bonov ter spominkov, ki so jih bodisi izdelali vojaki v prostem času na fronti ali pa so jih ljudje dobili kot priznanje za pomoč, ki so jo namenili vojakom ali pa njihovim družinam.

Veliko ljudi gradivo muzeju podari, drugi ga, potem ko ga v muzeju popišejo, fotografirajo in evidentirajo, dobijo nazaj. Marsikdo se tudi boji, da bi mu muzej "dragocen" predmet, na katerega je vezan njihov spomin na prednike, zaplenili, kar se seveda ne more zgoditi, zato jih lahko brez bojazni pokažejo muzejskemu strokovnjaku. Spet drugi se zavedajo, da je najbolje, če ti predmeti končajo v muzeju, kjer bo zanje dobro poskrbljeno in bodo primerno hranjeni in ne bodo odvisni od tega, kaj bodo do njih čutili njihovi dediči.

‹ nazaj