kultura

Od Novega mesta do fronte prve svetovne vojne

17.2.2015 | 14:20 | I. Vidmar

Knjigo Vojak sta v Knjižnici Mirana Jarca predstavila Janez Žerovc, ki je poiskal Prešernove zapiske in jih poskrbel za objavo, in Franci Černe. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Dr. Jakob Prešern, daljni sorodnik dr. Franceta Prešerna, je bil v Novem mestu sodniški pripravnik, ko se je začela prva svetovna vojna. Prva mobilizacija leta 1914 ga je kot izobraženca obšla, leto kasneje pa se avstroogrske oblasti po strahotnih izgubah na srbski fronti in v Galiciji na to niso več ozirale in moral je obleči vojaško suknjo. V treh letih vojskovanja, ki jih je večino preživel na prvi bojni črti med Alpami pod Krnom prek Dolomitov pa vse do fronte na reki Piavi, si je želel zgolj preživeti, za kar pa je imel le malo možnosti.

Ves čas je pisal dnevnik, ki ga je stenografiral in uporabljal narečne besede, da njegovih zapisov, če bi jih našli, ne bi razumeli. Zapiske je skrival za štufarice, v podlogo obleke in za šive uniforme in jih nosil domov, ko je šel na dopust. Na fronto je pretihotapil celo fotoaparat in na steklo posnel številne dragocene in tudi zelo kakovostne posnetke, kadar je bilo fotografiranje prenevarno, je pomemben dogodek ali objekt ilustriral z lično izdelano risbo. Vojno je preživel, ne da bi v sovražnika izstrelil en sam naboj. Zelo je bil ponosen, da si ni umazal rok s krvjo.

Dnevnike je po vojni pretipkal in jih želel izdati v knjigi, a si tedaj tega noben tiskar ni upal natisniti, saj so bile avstroogrske teme v kraljevi Jugoslaviji tabu. Gradivo je skupaj s številnimi fotografijami na podstrešju kmeta Janeza Derlinga, Prešernovega daljnega sorodnika, našel Janez Žerovc, ki mu je ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne uspelo najti založnika (Celjska Mohorjeva družba), ki je omogočil izdajo knjige.

Knjiga Vojak 1915 - 1918 ni zgolj dnevnik vojaka avstroogrske vojske na fronti, je mnogo več. Dr. Jakob Prešern je izvrsten pisec. Opise vojakovega življenja prepleta z izjemno kritičnem razmislekom o nespametni vojni, o krutem izživljanju oficirskega kadra nad vojaštvom, analizira položaj na različnih frontah, saj bere vse časopise, do katerih lahko tako ali drugače pride in je za vojaka nenavadno dobro informiran. Večkrat v njegovih zapisih najdemo tudi sporočila novomeških prijateljev, ki ga v pismih obveščajo o medvojnih dogodkih v Novem mestu.

Gre torej za izjemno delo pisatelja, ki je vse, kar je zapisal, izkusil na lastni koži. Bil je intelektualec in pacifist, najraje je pisal o politiki in se mu, če bi njegove zapiske našli nadrejeni in bi razumeli kaj piše, ne bi dobro pisalo.

Pod pritiskom silnega gorja so se v njegove misli v dnevniku prikradle tudi boljševiške in revolucionarne misli, ki pa so po vojni, kot je sam zapisal v uvodu, v urejenih razmerah krenile nazaj na ustaljena pota, a je ostal kljub temu pri štiridesetih letih večji idealist kot tedanja mladina.

‹ nazaj