mladi dopisnik

Vaja evakuacije pri požaru šole in pohod po Dobovi

27.5.2015 | 12:30 | Novinarski krožek OŠ Dobova

Dobova - Na delovno soboto so bili vsi učenci Osnovne šole Dobova od 1. do 9. razreda v šoli. Bil je to dan, posvečen druženju treh generacij.

Učenci od 1. do 3. razreda so imeli športni dan, zato so bili najprej v telovadnici, kjer so izvajali igre z žogo. Potem so skupaj z ostalimi učenci in učitelji sodelovalni pri gasilski vaji. V jedilnici se je valil gost bel dim. Izgledalo je, kot da nekje gori. Oglasil se je alarm za nevarnost. Po končanem alarmu so učenci stekli po evakuacijski poti iz učilnic ven na travnik pred šolo, kjer je bilo zbirno mesto. Tu so jih učiteljice preštele. Kmalu so se zaslišale gasilske sirene in pripeljalo se je več gasilskih vozil dobovskih gasilskih društev. Gasilci so se razporedili okoli šole in pričeli z »gašenjem požara«. Pripeljala se je tudi posebna gasilska enota iz Brežic, ki je prikazala reševanje z lestvijo. Ko so gasilci »pogasili ogenj« in ugotovili, da je šola varna, so se učenci lahko vrnili v razrede, gasilci pa so šli na zasluženo malico.

Nekaj vtisov učencev o evakuaciji:

Ko je zvonil zvonec, je bil požar in tekli smo iz šole. Zanimivo mi je bilo, ko so gasilci reševali učitelja Krešimirja.
Zala Frigelj, 1. r.

Vedel sem, da šola ni gorela zares, ker bi takrat bilo veliko več dima. Zato me ni bilo strah.
Andraž Humek, 1. r.

Najbolj zanimivo je bilo reševanje učitelja Krešimirja in učenca.
Gaj Dvornik, 1. r.

Gasilci so nas presenetili. Ko smo se reševali iz šole, me je bilo malo strah, ker sem mislil, da nam bo res zgorela učilnica.
Žiga Martinčič, 1. r.

Najbolj zanimivo je bilo, ko so gasilci z lestvijo reševali učitelja Krešimirja.
Noa Sekulić, 1. r.

Najboljše mi je bilo reševanje z lestvijo.
Žiga Jurkas, 2. r.

Zanimivo je bilo, ko so reševali kuharja Toneta.
Marko Tomažin, 2. r.

Zanimivo mi je bilo, ko smo se reševali iz šole in tekli na travnik.
Anej Radanovič, 2. r.

Ob deseti uri so se učencem pridružili starši in nekaterim tudi stari starši. Ravnateljica Ivana Baškovič je izbrala najbolj številčni družini, ki sta šli na pohod po Dobovi. To sta bili dve družini učencev iz prvega razreda, in sicer družina učenke Elene Škrobot in družina učenca Vala Bertola. Posebno priznanje pa sta dobila tudi najmlajši in najstarejši udeleženec pohoda. Najmlajši je bil Lovro Vučajnk, bratec Vite iz prvega razreda. Najstarejša udeleženka pohoda pa je bila gospa Marjanka Kos, babica Luke in Nives Kos Fijolič.

Nekaj vtisov o pohodu:

Na pohodu je bilo zelo dobro, saj smo se smejali in zabavali.
Val Bertol, 1. r.

Lepo mi je bilo, ko smo šli na pohod, zato ker sem se lahko družila s svojimi prijateljicami in ker sem lahko Valovi mamici pomagala vozit voziček. Videli smo ovčke.
Tena Jakovina, 1. r.

Na pohodu smo se lahko pogovarjali z mamico in prijatelji. Ponudili smo jim svojo hrano.
Julija Slaček, 1. r.

Na pohodu mi je bilo lepo, ker sem hodila s prijatelji.
Alina Veble, 1. r.

Najboljše mi je bilo, ko smo videli sončno elektrarno.
Aljaž Černoga, 1. r.

Na pohodu je bilo dobro, ker smo veliko videli.
Žiga Martinčič, 1. r.

Pohod mi je bil najboljši, ker smo se med potjo s sošolkami pogovarjale in pele.
Sara Lupšina, 2. r.

Na pohodu je bilo res dobro, ker smo jedli sendviče in se zabavali.
Nino Dremelj, 2. r.

Najboljše mi je bilo na pohodu, ko smo jedli sendviče in ko smo se po poti s prijateljicami igrale.
Melanie Lovše, 2. r.

Najboljše mi je bilo na pohodu, ker sem lahko videl cvetove na drevesih.
Marko Tomažin, 2. r.

‹ nazaj