FOTO: Perkmandeljc se (ponovno) naseli v rudnik

28.9.2015 | 14:45

FOTO: Perkmandeljc se (ponovno) naseli v rudnik
FOTO: Perkmandeljc se (ponovno) naseli v rudnik

Črnomelj - Letošnji Dan turizma so v Črnomlju sooblikovali tamkajšnji območna izpostava javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD), turistično društvo, ribiška družina, društvo vinogradnikov, RIC Bela krajina, nastopajoči in še marsikdo, ki je pripomogel k lepi turistično obarvani nedelji, s katero so tudi v Črnomlju želeli poudariti moto letošnjega dneva pod geslom »Milijarda turistov, milijarda možnosti«.

Kot so sporočili iz JSKD, so z zaključno prireditvijo dneva turizma obeležili še petletnico delovanja muzeja Rudnika rjavega premoga Kanižarica. Z muzejem ves čas upravlja črnomaljska izpostava JSKD, ki se skupaj z upokojenimi rudarji trudi obiskovalcem predstavljati zgodovino rudnika, delo in življenje rudarjev.

»Rudarski kruh je bil težko prislužen, saj je bilo delo v jami vse prej kot prijetno. A mnogi rudarji pravijo, da bi ga težko zamenjali za kakšno drugo. Da jim je zlezlo pod kožo in se oprijelo njihovih src kot prah, ki so ga dihali dan za dnem,« so ob tem zapisali na JSKD in dodali, da skušajo to zgodbo predstaviti obiskovalcem muzeja, ne sicer milijardi, ampak nekaj tisočim domačim in tujim turistom, ki so jih obiskali v petih letih.

Zaključno prireditev ob muzeju rudnika Kanižarica, ki jo je povezoval Jaka Birkelbach, so s kulturnim programom obogatili Viniški tamburaši, učenca OŠ Mirana Jarca Črnomelj, Jakob Kavšek in Jan Škof, Eva Starašinič in Mojca Breznik.

Obiskovalce je nagovorila županja Mojca Čemas Stjepanovič, območna izpostava JSKD Črnomelj pa se je zahvalila rednima sodelavcema pri vodenju po muzeju – upokojenima rudarjema Janku Škarjaku in Stanetu Starešiniču.

Ob jubileju muzeja so v rov postavili Perkmandeljca, navihanega jamskega škrata, ki naj bi rudarjem nekoč marsikaj ušpičil ali pa jim pomagal, ko so pomoč potrebovali. »Prepričani smo, da bo razveselil tudi naše prihodnje obiskovalce, predvsem najmlajše,« so še navedli v sporočilu za javnost.

M. M., foto. JSKD OI Črnomelj

Galerija

Komentarji (14)

28.9.2015Ocenimarjana 
tole je moralo bit lepo.,škoda da niso to bolj obveščali,jaz npr.nism znala pa je moj oče bil tud knap,z veseljem bi rada si to ogledala
29.9.2015 2   (2)   (0)   OceniŠtajger 
Nič nisi zamudila Marjana. V Rudniku Kanižarica ni bilo nikdar Parkmandeljca. Kanižarski knapi to dobro znajo. Žalostno, da se rinejo in forsirajo neke zgodbice iz zasavskih revirjev, ki se v Kanižarici niso nikdar prijele in niso bile originalne. Navaden cirkus, brez avtohtonosti. Raje bi se poskrbelo za dostojen muzej, ne pa da deci kažejo to sramoto, ki ne zasluži takšnega naziva.
30.9.2015Ocenidelavec 
Vidi se da ni bilo Grdešiča zraven sedaj je pa vse narobe. Rudnik se zapira že leta in leta.To delo je zahtevno zato ni prav da eni očitajo dobre plače ekipi za zapiranje.
30.9.2015OceniObčanka 
Štajger....daj ne bodi negativen. Od malih nog sem poslušala o Parkmangeljcu. Če si pa ti toliko sposoben jim pristopi s svojimi idejami in delovnimi rokami. Al te mogoče jezi, ker ti nimaš rudarske uniforme, nisi bil reševalec in ne moreš priti zraven. Rudarji si zaslužijo vse ali še več kot imajo!!!
1.10.2015 4   (4)   (0)   OceniKamerat 
Bate isus mešani, baš zato kaj si Knapi i Rudnik zaslužijo dosti bolje od tega kaj je zdaj v Kanižarici i zato kaj se rinijo zraven muhteharni, ki bi žlajdro požderali, da nima haka i teh, ki mlatite takove brez repa i glave, nečemo eni ni prisijat zraven. Fali enim jako trda batina med nogami, a ne nekakov mangeljc...
1.10.2015 1   (1)   (0)   Ocenixy 
to bi bilo lahko v Črnomlju, če bi imeli pravo in resno oblast: http://izvozniki.finance.si/8836396/Krka-vlaga-85-milijonov-v-Kr%C5%A1kem
1.10.2015–1   (0)   (1)   Ocenijelica 
Ni čudno, da je na svetu toliko zla in bolezni, ko nekateri širite tako negativnost. Meni je bila prireditev zelo lepa in muzej je sicer skromen, a zelo zanimiv. Lahko bi bili veseli in ponosni, da ga imamo.
1.10.2015 2   (2)   (0)   OceniKnap 
Da, res ni čudno, saj je vso zlo izključno izvorna posledica omejenosti in neizmernega primitivizma - ki ga pozitivno sejejo občanke in jelicam podobni, da lahko pokvarjeni in nesposobni štakori (obv)vladujejo ključne pozicije in vržejo posek v oči s takšno sramoto na Rudniku, kot je sedaj. Svetujem izlet in ogled muzeja v Idriji ali pa Velenju. http://muzej.rlv.si/si/ In da, tudi to kar pravi xy bi bilo v Črnomlju, če ne bi bili pri koritu, takšni zarukani kekci, ki so se tega otepali z vsemi štirimi. O temu je, brez dlake na jeziku, prijateljem rad povedal nekdanji cenjeni predsednik uprave M.K.
1.10.2015Oceniknapovka 
Knap, naj ti cenjeni predsednik uprave še pove kam je šel ves denar, ki ga bi rudnik moral nameniti za muzej. Pa ga ni, razen drobiža na koncu ko ni več bilo ničesar. To je bila ena od njihov obvez, ko so začeli zapirat rudnik, a je denar kar izginjal. Najbrž so bili cenjeni predsedniki in drugi cenjeni šefi preveč pohlepni. Pa še brez veze je primerjat velenje in Idrijo s Kanižarco, ker so tisti rudniki nekajkrat večji.
3.10.2015 8   (9)   (1)   OceniMarijahergeben 
Razne nesposobne in pokvarjene voluharje, kakor pri zapiranju Rudnika, zlahka naplavi na površje, ko pa je ogromno takšnih »knapovk«, ki »nekaj vedo«, pa v resnici nič ne vedo in le bevskajo v takšni meri, da je to po godu omenjenim sralcem, ki ravno zaradi takšnih domišljavih analfabetov, brez težav delajo kar hočejo in se kot klopi (ob)držijo pri koritu. Bebavo je namreč zamenjevati in primerjati cenjenega gospoda Miloša Kovačiča z obema zarukanima kekcema, ki sta zapirala Rudnik - oba skupaj, omenjenemu v vseh pogledih ne sežeta niti do gležnja. Še bolj ubrisano je kateregakoli od njiju oslavljati s »cenjenim«. Ta dva sta bila sposobna le grašit in pozajbrat zase, in za svoje kompanjone, mnogo več kot je dostojno – tako s prikazano (enormno preveliko) plačo in drugimi (i)legalnimi prihodki, kakor najbrž s prikritimi in nezakonitimi prihodki in priteklinami. Seveda je bil denar za več kot dostojen muzej rezerviran – mnogo več sredstev (samo za ta namen), kot pa jih je bilo po razpoložljivih bilančnih podatkih dejansko investiranih za oba muzeja v Idriji in Velenju skupaj, striktno in dobesedno, izhajajoč glede na izključno porabljena, neposredna sredstva iz državnega oz. davkoplačevalskega proračuna. Z zapiranjem kanižarskega Rudnika si je omastilo brke, na več kot sporen način, po sistemu daj – dam, kar nekaj belokranjkih kvazi podjetnikov. Zrcalna slika in domet (srčni in intelektualni) enega izmed teh tipičnih predstavnikov so sedaj izkazani z ograditvijo parkirišča z desne strani ob vhodu v nekdanji Rudnik. Ni čudno, da je ta država in regija z njo, tam kjer je – še preden pa je prišel zajeten denar do Bele krajine, so si z njim omastili brado in rezervirali zase velik del pogače politični veljaki, tudi tam kjer se je odločalo o temu in so dejansko pobrali smetano. Mnogim se niti sanja ne, o kakšnih finančnih malverzacijah in kakšnih razsežnostih je govora, pod pretvezo zapiranja rudnika – vsa obstoječa ind. cona z vso infrastrukturo je v tem oziru smešna in omembe nevredna investicija. Ko mi je nedavno eden od upokojenih knapov (bolj korektno upokojencev Rudnika, saj je jamo redko videl znotraj), ki pa se udinja voluharjem in lokalni vodstveni nomenklaturi oponiral, da je vendarle nekaj narejenega in je videti razvojni napredek s to rudniško industrijsko cono v Kanižarici in kako je v Senovem še precej slabše…, bi se raje za jezik vgriznil. Pa sunce mu žarko – mar je opravičilo nekaj pokazat in pri tem poharačit zase toliko, da več niti sami ne znajo koliko, pa niti minimalno izpolnit tiste svoje zaveze in obljube dane ponosnim knapom, da bo urejen primeren Muzej Rudnika rjavega premoga Kanižarica - v pravem pomenu besede in še v ta namen pridobljen državni denar spiskat v tri krasne? Pa s kakšnimi dosežki, bemti sveca, se lahko ponaša gero, prej- preden mu je pala sikerica v med z zasipavanjem Rudnika? Nobeno njegovo zasebnih podjetij ni prosperiralo, čeprav naj bi v enem njegovem zasebnem podjetju svoj čas delalo tudi nekaj delavcev, ki so bili na plačilni listi Belt-a in so od njega tudi dejansko prejemali plačo. Tudi to ni pomagalo, da ne bi šlo v franže. In kakšna sposobnost neki, razen za svoj žep, se skuša prikazovati v javnosti? Najbrž bi dalo ugotavljanje in preverjanje izvora premoženja zanimive rezultate. Stehtati uradne in legalne prejemke, ki so bili že tako previsoki, s spremembo njegovega premoženja od nastopa z delom v Kanižarici do sedaj – vse kar je pošteno pridobljeno se zlahka pojasni, mar ne? In povsem enako, pa kdo jebela cesta in kakšen presežnik je bil metliški matekovič prej - preden je prišel v Kanižarico? Drugorazredni občinski birokrat, ki so se ga znebili in poslali v adlešičko Tonoso, kjer se je sramoval svoje mizerne plače, narediti pa tako in tako ni znal, ne zmogel nič. In zdaj? Visoko leteči kvazi snob, pri katerem bi bilo vključno z njegovimi priskledniki, ravno tako več kot smiselno preveriti izvor premoženja. Zanimivo bi bilo pogledati tudi kdo in kako je opravljal nadzorno funkcijo zapiranja – je bil za njo usposobljen, je imel on ali njegovo podjetje kakšne grehe in poslovne povezave z zapiranjem rudnika? Seveda naj bi o temu, o čemer bi sicer moral v normalnem in zdravem okolju skrbeti ugleden in usposobljen predsednik Nadzornega sveta rudnika Kanižarica v zapiranju, pobrskali in preverili za to pristojni, ne pa, da je bil še za to namenoma poslan vohljat in ugotavljat svinjarije zrnovski škrat - pravi parkmandeljc, ki nima pojma za kaj se je šlo in za kaj se gre. Vedite kekci, da če bi naredili vsaj Knapom in kanižarskemu Rudniku dostojen Muzej in če bi korektno izpolnili obljubo, vam ne bi noben Knap ničesar očital. Nihče se ne bi v tem primeru obregnil tudi ob diskretno postavljenega Parkmandeljca, ki so ga v Kanižarico davno zanesli in neuspešno promovirali upravniki in prvi štajgerji – izkušeni prišleki iz rudarskih revirjev v začetku prejšnjega stoletja. Nihče se ne bi spotikal v to, da se tukaj ni prav prijel in da je z modernizacijo rudarjenja še pred drugo svetovno vojno, povsem zagotovo pa po njej, v celoti izginil iz kanižarskega knapovskega besednjaka. Omenjen ni tudi v nobenem povojnem glasilu - kanižarskem biltenu Belokranjski Rudar, medtem ko je v trboveljskem glasilu »SREČNO« zagotovo večkrat omenjen in upodobljen ter je živo prisoten v RTH-ju še danes, kakor tudi v zavesti tamkajšnjega življa. Ni zanemarljivo, da je kar nekaj upokojenih kanižarskih knapov in rudniških delavcev mlajše generacije, ki so mi povedali, da so se s pojmom Parkmandeljca prvič seznanili v knjigi o Rudniku Kanižarica, izdani ob koncu prejšnjega tisočletja, ko so bili že upokojeni. To je podobna zgodba, kakor v mnogih rudarskih krajih po svetu in v Sloveniji uveljavjeni ter častiti knapovski »Skok čez kožo«, ki pa ga v belokranjskem koncu skoraj nihče ne pozna, tudi mnogi knapi in nekdanji delavci kanižarskega Rudnika ne. Ali pa se bo kakšen pametnjakovič čez nekaj let spomnil in zatrjeval, da se je tudi v Kanižarici skakalo čez jaške in čez kožo? Blesavi »knapovkini« pogruntavščini – izpuknjeni iz vsebine, da ni za primerjat Rudnika Kanižarica z Idrijo in Velenjem – lahko voluharji samo ploskajo. Jim zato res ni treba skrbeti in narediti čisto nič drugega, kot so naredili, saj je za belokranjsko vukojebino očitno dobro to kar so spacali skupaj. Govor je o muzeju in Rudnik je bil za Črnomelj in vso BK najmanj toliko pomemben kot idrijski ali velenjski rudnik v svojem okolju, sploh pa, če bi »knapovka« bila vsaj malo podučena in v resnici knapovskega stanu, bi vedela, da je idrijski rudnik manjši (ali vsaj nič večji) od kanižarskega – tako je bilo vse od druge svetovne vojne naprej, zlasti glede na število zaposlenih in upoštevaje razliko med živim srebrom in rjavim premogom, ki je bil po kalorični vrednosti najboljše kakovosti v Sloveniji in tudi širše. Seveda tudi velenjski lignit in njihov rudnik ni za primerjat s kvalitetnim kanižarskim rjavim premogom – je pa vsekakor za primerjat in se zgledovati po tem, kako so izvedeni solidni in prvovrstni Muzeji. Antonijev rov in velenjski muzej bi si morali ogledati nekateri, ki so vzhičeni in zadovoljni, (da jim skoraj pride), s to sedanjo kanižarsko sramoto in žalostjo. Potem bi videli kako cenijo svojo preteklost in knapovsko zgodovino ter kulturno dediščino Idrijci in Velenjčani. Kdo pa se muza in sprejema s pozitivnim odobravanjem to kanižarsko skrpucalo ni vreden niti mrzle pečenke, niti toplega špricara. Si je kdo mimogrede ogledal v kakšnem stanju sta skip in izvozni stolp v Kanižarici? Da, nedvomno tudi zaradi »pametnih knapovk« in njim podobnih, v deželi belih brez ni tega kar je xy navajal v opomin - je pa denimo v Krškem… No, pa saj pri nas blesti npr. Belsad v vsem svojem sijaju. Je še sploh kaj potrebno dodati o mandeljcu ali parkmangeljcu, o katerem naj bi čula pripovedke občanka, ki pa se je očitno zgubila in ga zamenjala za navadnega miklavževega parklja? Najbrž ne - morda pa le ni odveč dodati, da so preučevalci novejše zgodovine ugotovili, da trboveljci ta njihov avtohtoni izraz in termin v svojem vsebinskem smislu skrbno tretirajo kot lastno blagovno znamko, pri nas pa veleumni preučevalec zgodovine, ki se medijsko celo ponaša s postavitvijo muzeja v Kanižarici ni videl zadržkov, da bi bil glede tega vsaj zadržan in da ne bi brezsramno, povsem brez argumentov, nekateri pompozno prodajali deci in odraslim ljudem - muda za bubrege? Da, zagotovo so potem jako pomebni izsledki iz dobe japodov pred našim štetjem, še toliko bolj verodostojni in jim gre sveto verjeti. Odnesite raje JSKD-jevci iz tega sramotnega, s površine in s pogrebnikovim rovokopačem izgrebenega rova, parkmandeljca in vanj postavite nagačenega štakora, ki je imel v Rudniku Kanižarica podobno vlogo, kakor parkmandeljc v Trbovljah. Nič ne bo narobe, če se bi na ogled postavil še nagačen voluhar, ki bi simboliziral »sposobne in časti vredne« pogrebnike kanižarskega Rudnika – vsekakor bolje kakor ta parkmandeljc. Ta parkmandeljc ima s Kanižarico toliko skupnega, kot imajo z Belo krajino klopotci, ki jih nekateri zarukanci vneto postavljajo v svoje trtje. Hm, nemara pa je vrli zgodovinar ugotovil in jih podučil, da so jih belokranjski japodi pri vinogradništvu uporabljali že veliko prej kakor haložani. Se kdo vpraša zakaj nekateri knapi in njihovi svojci ne prisijejo zraven. Prepozna kdo jebivetre in lokalne muhtehrane, ki rinejo v ospredje, da v resnici časti vredni niti ne pomislijo, da bi se pečali in konfrotirali s takšnimi vucibatinami? Rudnike so zaprali tudi v Nemčiji – tako da jih po potrebi zlahka usposobijo za ponovni zagon in eksplotacijo. Za vsak slučaj… Vsi pa so urejeni v Muzeje. V Kanižarici kaj takega jebivetrom, v vnemi lakomnosti in pohlepa, seveda ni prišlo na misel. Kakorkoli, Rudnik Kanižarica bo slej kot prej dobil, v resnici koliko toliko dostojno muzejsko obeležje – tako vsebinsko kot prostorsko. Izvozni stolp ne bo več dolgo rjavel obdan s plevelom in bo enkrat prebarvan. Vse se vrača, vse se plača in vse pride slej kot prej na svoje mesto. Morda koga potipa tudi kakšen kamerat. Ekstremno šolani jagrski ekspert, ki je bil uradno prvi nadzornik zapiranja rudnika, ima morda že obisk, ki pride nenajavljen in v različnih pojavnih oblikah. In da, enkrat bržkone tudi za glavne voluharje in prisklednike pride Marijahergeben…

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava