kultura

Še zadnji nagovor Pavčka Slovencem in domači Dolenjski

29.11.2015 | 10:15 | STA

Pesnikova hči in žena, Saša in Marija Pavček, ob odprtju stalne spominske zbirke rojaka Toneta Pavčka v večnamenskem objektu v Šentjuriju na Dolenjskem letošnjega februarja (Foto: arhiv; M. Ž.)

Ljubljana - Cankarjeva založba je poskrbela za izid posthumne pesniške zbirke priljubljenega pesnika Toneta Pavčka. Levji delež pri zbiranju in izboru pesmi je imela pesnikova hči Saša Pavček. Zato je moral Peter Kolšek, ki mu je bil uradno zaupan izbor, gradivo le razvrstiti v tematska jedra. Pavčkova je z delom izpolnila obljubo očetu: "Vse v tisk!"

Pesniško zbirko uvaja obširna uvodna beseda Saše Pavček. V njej je med drugim razkrila marsikatero podrobnost, ki je bila večini neznana. Tako bralec izve, da je bilo pesnikovo ime najprej Jožek ter da je ime prevzel od svojega brata dvojčka. Ta je sprva kazal več znakov življenja kot pesnik, zato so ga poimenovali po očetu - Anton. Ker pa je kmalu po rojstvu umrl, so očetovo ime nadeli preživelemu sinu.

Avtorica uvoda poskrbi, da vitalistični pesnik, do zadnjega poln življenja, pred bralcem zaživi kot otrok krhkega zdravja, ki ne mara šole in ki kroniko lokalnega časopisa zapolnjuje z vestmi o tem, da je že dvakrat pojedel kovanec, zaradi česar je moral po zdravniško pomoč.

Obenem pesnikova hči s pomočjo svojega spomina in izkušenj pojasni Pavčkovo veliko ljubezen do rodne Dolenjske, lesene hiše, v kateri je živel kot otrok, ter matere in sestre Marice.

Zato ne čudi, da je v prvi del pod naslovom Pesmi o Dolenjski zbrala pesmi, ki jih je spisal na temo svojega doma. V naslednjem razdelku Pesmi o Istri so zajete pesmi o solinah in vinu, pesmi, ki so, kot piše Pavčkova, sol življenja - pesnikovega in tistega, ki ga je vsakodnevno hodil občudovat.

Tretji razdelek, naslovljen Prevzete in povzete pesmi, bi Pavčkova najraje poimenovala dialog s prijatelji. Poleg znamenitih kolegov, ljubkovalno kličočih Čiro, Kajo in Džoni je tu še Ivan Minatti. Med njimi je vladala složnost, nesebična podpora in bratovska ljubezen. Darovanje je bilo pred tekmovanjem, zapiše Pavčkova. Ta sklop ponuja "dialog" s 27 znanimi slovenskimi pesniki, od katerih si sposodi pesem in jo po svoje priredi.

Četrti razdelek Žalostinke za poletjem je, kot je ob koncu knjige zapisal Kolšek, lirsko najbolj čist, v njem so Pavčkove poslednje bivanjske pesmi. Sledi sklop Pozabljenih in nenaslovljenih pesmi, ki jim pesnik ni utegnil ali ni hotel podeliti naslova in sodijo med zadnje Pavčkove okruške.

Kot je za STA povedal Kolšek, pri urejanju ni bilo nobenih posebnih dilem, ker je prvi in ključni izbor opravila že Pavčkova. "Gradivo, ki je prišlo v moje roke, je bilo potrebno le razvrstiti v tematska jedra, ki zdaj predstavljajo posamezne razdelke v zbirki. Dodatno izbiranje je bilo potrebno le pri pesmih, ki so pristale v zadnjem razdelku Priložnostnice - gre za besedila, ki jih je pokojni pesnik posvečal mnogim njemu dragim ljudem," je pojasnil Kolšek.

Pavčkove pesmi krasijo ilustracije ilustratorja Matije Medveda, s katerimi so želeli po besedah urednice knjige Ane Ugrinović vzpostaviti dialog med klasikom in mladim ustvarjalcem.

"Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti," se je Pavčkova naučila od očeta, ki pričujoče knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal, tudi v že povsem ugašajočem telesu," je ob koncu svojega razmišljanja zapisala pesnikova hči, ki je prepričana, da je Toneta Pavčka z vsako pesmijo več.

‹ nazaj