kultura

Kdaj se je Prešeren zaljubil v Julijo

11.2.2016 | 12:05 | I. V.

Andrej Bartelj in dr. Aleksander Bjelčevič (Foto: I. Vidmar)

Andrej Bartelj in dr. Aleksander Bjelčevič (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Julija Primic je bila Prešernova muza. O tem neizpodbitno priča njegov znameniti Sonetni venec z akrostihom. Slovenci Julijo Primic od nekdaj povezujemo z Lauro, nesrečno ljubeznijo in muzo italijanskega mojstra soneta iz 14. stoletja Francesca Petrarce. A če tudi nekateri strokovnjaki dvomijo, da je Laura resnično obstajala, pa dvomov o obstoju Julije Primic ni. Rodila se je v Ljubljani, po poroki pa živela v Kandiji pri Novem mestu, pokopana pa je na šmihelskem pokopališču, kjer ji ljubitelj Prešernove poezije še danes lahko prižge svečko na grobu.

O Primičevi Juliji, njenih v Kandiji in Novem mestu preživetih letih, predvsem pa o tem, ali jo je Prešeren res prvič opazil in se zaljubil na velikonočno soboto leta 1833 in katere pesmi so bile res posvečene njej, sta sinoči v Knjižnici Mirana Jarca razpravljala upokojeni novinar Dolenjskega lista Andrej Bartelj in slovenski literarni zgodovinar in verzolog dr. Aleksander Bjelčevič, profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Bjelčević kljub temu, da so raziskovalci Prešerna v preteklosti napisali precej o njem in njegovem odnosu do Julije, ne ponuja nekega dokončnega stališča o njeni vlogi v Prešernovi poeziji. Dvomi tudi v to, da je Prešeren Julijo prvič videl oziroma opazil in se vanjo zaljubil, kot je zapisal v sonetu Je od vesel'ga časa, ki je v Poezijah zapisana neposredno pred Sonetnim vencem, v Trnovski cerkvi leta 1833 na velikonočno soboto ob desetih dopoldne.

Tisto leto je namreč velikonočna sobota padla na 6. april, prav 6. aprila pa je v cerkvi sv. Klare v Avignonu Petrarca srečal Lauro in se vanjo nesrečno zaljubil. To je nedvomno podatek, ki se ga ne da kar tako spregledati.

Andrej Bartelj je med drugim predstavil tudi Trdinovo "raziskovanje" Primičeve Julije in njegovi Dve ljubici, kjer popisuje, kako je prišel v Novo mesto, da bi videl Prešernovo Julijo in se prepričal, če je res tako lepa, da bi bila vredna tako velikega čaščenja. Takole je zapisal: Ali meni takrat ni bilo za Novo mesto, Primčevo Julijo sem hotel še enkrat videti. V ponedeljek zjutraj sem jo šel čakat na most že ob sedmih. Omejec mi je bil povedal, da hodi take dni često z deklo na trg ali v kako prodajalnico. Čez dobre pol ure jo zagledam. Ko odide mimo mene, stopam polagoma za njo. Na trgu je čepelo več žensk, ki so prodajale kuretino, zelenjad in druge kuhinjske potrebe. Pri eni se ustavita gospa Julija in nje služabnica, da bi kupili jajc in neke druge malenkosti. Zdaj se domislita, da nimata drobiža. Gospa veli dekli: »Ti, Metka, pojdi menjat ta denar v kako štacuno ali pa k mesarju!« Jaz, ki sem stal za njima, se oglasim: »Ne bo treba nikamor hoditi, jaz imam dovolj drobiža. Prosim, za koliko ga želite?« — »O, lepa hvala, gospod, samo za en goldinar, če so tako dobri.« Ko ji odštejem drobiž, se mi prijazno zasmehlja in veli s tankim, simpatičnim glaskom: »Bog lonaj, gospod! Oni so menda popotnik. Tukaj je malo sveta, pa se vsi poznamo, njih pa še nisem nikoli videla!« Jaz sem ji odgovoril: »Milostiva gospa, vi ste uganili. Jaz popotujem, da bi videl dolenjsko stran in njene imenitnosti, ki so mi bile znane do zdaj samo iz bukev.« Gospa se nalahko prikloni in veli: »Pa srečno rajžo! Še enkrat hvala za drobiž!«

To rekši, krene v bližnjo prodajalnico, jaz pa sem ogledoval še nekaj časa trg, potem pa zavil nazaj v predmestno Kandijo. Ostal sem tam še dva dni. Popoldne sva se z Omejcem izprehajala, kolikor je utegnil, po obedu pa sva sedela pri poliču, pušila in si pripovedovala svoje zgode in nezgode.

Zelo verjetno je, da je Prešeren, potem ko se je Julija omožila s Scheuchenstuelom in se z njim, ko je v Novem mestu dobil službo predsednika sodišča, preselila v gradič Neuhof oziroma Novi dvor v Kandiji, svojo pozornost, tudi pesniško, posvetil drugim dekletom, saj se je Primičevim v eni od kasnejših pesmi opravičil za njihovi hčeri posvečeno poezijo pa tudi v uradni verziji Poezij je v Sonetnem vencu  akrostih razdrl.

Andrej Bartelj je sinoči med drugim predstavil tudi pogovore, ki jih je imel s Trdino pater Lacko, Julijin spovednik. Takole je Trdini opisal Julijo:  »To ženo so vsi blagrovali, ker je imela vsega dovolj. Jaz pa vem, da je prebila i ona dosti sitnosti na tem svetu in marsikatera bridkost se je zaperila v njeno življenje. Ali z božjo pomočjo se je je vselej kmalu iznebila, ker so jo dičila vsa tri svojstva, ki so glavni pogoj za srečen zakon: znala je potrpeti, znala je odpustiti in znala je molčati.«

‹ nazaj

Galerija (6)

20160210_19955
20160210_19957
20160210_19961
20160210_19970
20160210_19981
20160210_19989

Komentarji (1)

11.2.2016Oceniincam 
Zelo lep večer,napolni dušo in srce.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava