dolenjska

Jaka kolo že ima, zdaj potrebuje še prikolico

24.7.2016 | 13:50 | Besedilo in foto: Janja Ambrožič

Jaka Žabkar išče možnosti, da bi enkrat spet hodil.

Veliki Ban pri Šentjerneju, Novo mesto - Življenje je nepredvidljivo in pogosto dobre ljudi doletijo slabe stvari. Pred dobrima dvema letoma, točneje 7. julija 2014, je takrat 27-letni Jaka Žabkar iz Velikega Bana pri Šentjerneju padel z lestve pet metrov globoko in ostal hrom od pasu navzdol.

»To se je zgodilo kmalu po tem, ko sem začel delati pri zasebniku, ki se ukvarja z izdelavo streh,« pove zgovoren 29-letnik, lesarski tehnik po poklicu, in na hitro omeni, da se je takrat ravno vrnil z dela na Nizozemskem. Tam je za slovensko podjetje, ki je šlo potem v stečaj, montiral kovinske fasade. Ko mu delodajalec ni izplačal dveh plač, se je odločil priti domov.

NI HOTEL POVEDATI SODELAVCU

Nesreče se še dobro spominja. Na vrhu strehe se mu je začelo vrteti in vedel je, da mora čim prej na varno. »Bil sem trmast, kakršni smo kozorogi, in sodelavcu nisem povedal, kaj se dogaja. Mislil sem, da bom situacijo rešil sam, zato sem se po lestvi hotel spustiti na tla. Danes bi drugače ravnal, zavetje bi poiskal na strehi, takrat pa sem padel z lestve.«

Ko je bil že na tleh, najprej ni vedel, kaj se dogaja, ko se je zavedel, je spoznal, da ne more premikati nog, v križu pa se je razvila tako močna bolečina, kot bi ga kdo na živo rezal. »Če rečemo, da obstaja lestvica bolečine od ena do 10, je mene bolelo za 11.«

Odpeljali so ga v ljubljanski klinični center, kjer so ga operirali. Tam je ostal en mesec, sledili so še trije meseci rehabilitacije v URI Soča. »V Soči so se vsi zelo trudili, da sem se osamosvojil, se naučil skrbeti sam zase, potem pa so me odpustili. Toliko ljudi čaka, da jih sprejmejo, da nikogar ne zadržujejo dlje, kot je treba.«

ROČNO KOLO IN PRIKOLICA

Njegov opel adam je premajhen za ročno kolo.

Pred nesrečo se je veliko družil s prijatelji, hodil na koncerte, veselice, z nekaj kolegi so v Novem mestu telovadili na drogovih, da so si krepili mišice. Tudi zdaj ima veliko prijateljev, ljubezen do gibanja in športa pa je ostala. Igral je košarko na vozičkih, se ukvarjal z atletiko, potem pa se je zaljubil v kolesarstvo. Pove, da mu je v veliko spodbudo kolega iz Društva paraplegikov Dolenjske Bele krajine in Posavja Primož Jeralič, ki čez dober mesec odhaja na paraolimpijske igre. »Zavedam se, da bom veliko še moral narediti na moči, ker se s kolesom ne moreš nepripravljen odpeljati kilometre stran, saj se moraš potem še vrniti domov,« razmišlja.

Vedno je bil rad samostojen, in to se tudi po nesreči ni spremenilo. Zahvaljujoč podpori donatorjev in podjetij, si je kupil lastni avto, ko se je pred dobrim mesecem obrnil na javnost, naj mu s pomočjo SMS donacij pomaga kupiti kolo, je naletel ne neverjeten odziv. »Akcija traja do konca julija. Kolo, sicer rabljeno, sem že kupil, stalo je 2.500 evrov, zato bom z denarjem, ki se bo še zbral na posebnem računu, kupil prikolico za kolo, da bom lahko kolesaril še kje drugje kot le doma,« je pojasnil in izpostavil, da je hvaležen za vsak SMS oz. evro.

TRENUTNO ŽIVI V NOVEM MESTU

Pa ni hvaležen le donatorjem. Hvaležen je tudi Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ki mu je omogočilo, da lahko živi na svojem, saj mu je odstopilo stanovanje v Novem mestu, ki se nahaja v enem delu društvene zgradbe. Še posebej je hvaležen družini, ki ga podpira, tako očetu Francu in mani Cvetki, kot 18-letni sestri Jani, na katero je zelo ponosen, in ob tem omeni, da je zelo pridna gimnazijka. Odkar živi na svojem, kuha sam, tudi pospravlja, za stvari, ki jih ne zmore, pa prosi prijatelje ali družino. »Edino perila ne perem sam, v stanovanju tudi ni pralnega stroja. Nosim ga k mami in takrat me doma založijo še z domačim sadjem in zelenjavo.« Ko beseda nanese na družino, pove, da mu je zaradi njegove nesreče bolj hudo za starše kot zase, kajti starša sta se pred dobrimi 20 leti morala že soočiti z izgubo najstarejše hčerke.

Jaka je zelo optimističen. Upa, da bodo delodajalci spoznali, da je zanje ugodno, če zaposlijo invalida, in se bo tudi zanj našla kakšna zaposlitev, hkrati pa še ni vrgel puške v koruzo tudi glede svojih nog. »Na spletu sem našel objavo, v kateri piše, da so na Dunaju neki Slovenki presadili nosne celice v hrbtenjačo, in ker se te celice hitreje obnavljajo, naj bi se stanje bistveno popravilo.«

‹ nazaj