kultura

Velibor piše zgodbo o Bosni v francoščini

25.8.2016 | 17:30 | Igor Vidmar

Velibor Čolić

Velibor Čolić v pogovoru s Svetlano Slapšak (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Torkov pogovorni večer s francoskim pisateljem bosanskih korenin Veliborjem Čolićem je bil predzadnje dejanje letošnjih Novomeških poletnih večerov, ki se bodo zaključili drevi ob 21. uri s slovito monodramo Zijaha A. Sokolovića Glumac ... je glumac ... je glumac.

Velibor Čolić s sabo nosi zgodbo, kakršne niti približno nimajo njegovi pisateljski kolegi, zato se lahko upravičeno posmehuje denimo zgodbi o ločitvi, v kateri avtor na 500 straneh opiše, kako se je moški hotel ločiti od žene, pa tega ona ni hotela, in kako se je potem stvar obrnila, saj ga je na koncu zapustila ona. V njegovi zgodbi je dvesto tisoč mrtvih - pa jo je spravil na sto strani.

Velibor Čolić je otrok bosanske vojne. Doživel jo je kot vojak in kot ujetnik v hrvaškem koncentracijskem taborišču, ki ni obstajalo. Ko ga je nekoč neki hrvaški diplomat obtožil, da je rekel, da je taborišče obstajalo, kar naj ne bi bilo res, mu je Čolić odgovoril, da ni rekel, da taborišče obstaja, ampak da je v njem bil. Bil je tudi begunec in tujec v Franciji, ki je poznal samo tri francoske besede - Jean-Paul Sartre. Danes je priznan francoski pisatelj in pod okriljem ene največjih svetovnih založb Gallimard ustvarja izključno v francoskem jeziku, v srbščino, hrvaščino in bosanščino ga prevajajo. Tudi v slovenščino ga bodo prevedli, njegov roman pa bo izšel pri založbi Goga, ki ga trenutno gosti v svoji pisateljski rezidenci in je tudi pripravila njegov pogovor s Svetlano Slapšak.

Svojo zgodbo o uspehu Velibor Čolić pripoveduje, kot da se mu dogaja nekaj povsem običajnega. Ko je pri Gallimardu stal v vrsti, da bi oddal svoj prvi rokopis, je mimo vrste prišla hči znanega francoskega pisatelja in filozofa Justine Lévy, in ne ozirajoč se na čakajoče avtorje, ki so upali na usmiljenje Gallimardovih urednikov, vstopila v pisarno. Ko se je Čolić že hotel pritožiti, so ga umirili, češ da je to ta in ta slavna pisateljica in da si ona pač lahko to privošči. "Potem pa njenega romana niso natisnili, mojega pa so. In nato sem jim prinesel naslednjega in so ga tudi natisnili. Zdaj pišem in oni mi natisnejo," pripoveduje Velibor Čolić.

Ko je prišel v Francijo in še precej let potem, je bil jezen na svojo domovino. Zdaj ni več, a čas, da bi se vrnil, da bi začel spet pisati v maternem jeziku, še ni prišel, pravi. Morda si mi, ki smo ostali tam, od koder je Velibor nekoč pobegnil, tega niti ne zaslužimo, ko knjige izdajamo v nakladah 300 izvodov, jih prodajamo drage in jih ne kupujemo.

A vendar, kot pravi pregovor, ki se v prevodu iz bosanščine glasi nekako tako: Dekle lahko zapusti vas, a vas dekle ne bo zapustila nikoli, lahko tudi za Veliborja rečemo, da ga Bosna in vse tisto, kar se je tam dogajalo, ne bo zapustila, in vse to najdemo tudi v njegovih romanih, ki jih takšnih, kakršni so, ne bi mogel napisati nekdo, ki tega ni doživel. In ko Velibor o tem piše v francoščini, zgodbo Bosne sliši precej več ljudi, kot če bi jo pisal v bosanščini.

‹ nazaj