dolenjska

Popisali sta bogato mlinarsko dediščino

7.10.2016 | 10:30 | J. S.

Avtorici knjige Mojca Ramovš in Liljana Jantol Weber (Foto: J. S.)

Predstavitev knjige je spremljala tudi razstava, ki bo predvidoma od pomladi prihodnje leto del stalne zbirke v Boltetovem mlinu.

Na življenje v Boltetovem mlinu ima lepo spomine Karla Marija Štojs.

Dolenje Jesenice - Čeprav so se tukaj mlinska kolesa že davno ustavila, še danes šepetajo svojo zgodbo. V Dolenjih Jesenicah so včeraj pripravili predstavitev knjige o mlinih na Jeseniščici in njenih pritokih z naslovom Smo v maln prpelal avtoric Liljane Jantol Weber in Mojce Ramovš. Predstavitev publikacije, ki jo je Zavod Rožlin ob  sofinanciranju občine Šentrupert sicer izdal že lani, so pripravili ob Dnevih evropske kulturne dediščine, ki je letos odvijajo na temo Dediščina okoli nas.

»Povod za izdajo knjige je beleženje dediščine, ki že izginja oz. je že kar izginila. Osredotočili smo se na Jeseniščico, levi pritok reke Mirne, in sicer na mline v vaseh Dolenje Jesenice, Roženberk, Kostanjevica in Kamnje, torej v vaseh, ki segajo na območje občin Šentrupert, Mokronog-Trebelno in tudi Litija,« pripoveduje Liljana Jantol Weber. Knjiga je skupaj z raziskovanjem nastajala približno desetletje, intenzivneje pa sta se avtorici pisanja lotili lani.

V knjigi je podrobneje predstavljenih deset mlinov: Abunarjev, Jakobov in Lorčkov mlin na Studenčnici, Majcnov, Reboljev in Kregljev mlin na Kostanjščici, Ravnikarjev in Lekšev mlin na Globoščici ter Boltetov in Špančkov mlin na Jesenščici. Tukajšnja tradicija mlinarstva je bila namreč nekdaj zelo bogata, saj podatki kažejo, da nekateri segajo vse tja v 17. stoletje, razlaga Mojca Ramovš. »Mlini so še delovali v prvi polovici 20. stoletja, nekje v 60. in 70. letih pa so po večini v njih prenehali mleti, v nekaterih tudi že pred drugo svetovno vojno,« še pravi in dodaja, da na tukajšnjem področju nobeden od mlinov danes ne deluje več, preurejajo pa Boltetov mlin, kjer si bo mogoče ogledati del mlinske naprave. Prav v Boltetov mlinu bodo predvidoma spomladi postavili tudi razstavo, ki so jo pripravili ob izidu knjige.

Kot še razlaga Ramovševa, so nekdaj imeli mline skoraj v vsaki vasi, kjer je bil za to primeren vodotok. »Veliko družin se je ukvarjalo z mlinarstvom, ki je pomenilo dodaten vir zaslužka. Vsak mlin je imel svoje osi, s katerih so prinašali žito za mletje. Šlo je predvsem za manjše, t. i. mline na zgornjo vodo, mlinska kolesa so bila korčna, večina pa je imela tudi stope,« opisuje.

Na življenje v mlinu ima denimo lepe spomine Karla Marija Štojs, ki je bila nekdaj doma v Boltetovem mlinu. Spominja se, da so v njem mleli vse vrste žita, stopali pa so tudi ječmen, ajdo in proso. Mlinska kolesa so se vrtela tja do leta 1968, ko je njena mama dejavnost dokončno opustila. »Zanimivo je, da so se med 60. in 70. leti vsi mlini po dolini ustavili,« se še spominja.

O bogati mlinarski dediščini tako danes priča knjiga Jantol Webrove in Ramovševe. »Ker večina mlinov spada v občino Šentrupert, se nama je zdelo smiselno, da vključimo tudi mline na Bistrici, sicer na drugem vodotoku, gradivo pa sva črpali iz Dolenjskega muzeja, kjer hranijo terenske zapiske in fotografije terenske ekipe, ki je te mline popisovala leta 1976,« še pravi Ramovševa. Ob tem je v knjigi vključeno poglavje dr. Vere Smole o terminologiji mlinarstva na tem območju, publikacijo pa spremlja tudi zemljevid tukajšnjih mlinov.

»Mlini se najbolje ohranjajo takrat, kadar delujejo, vse ostalo je romantika in nostalgija. Življenje se je v gospodarskem in še kakšnem smislu močno spremenilo, zato seveda na mline ostajajo samo spomini, zlasti pa na življenje v njih in na družbene razmere, ki so pogojevale njihov obstoj. Knjiga je zato odlično pričevanje za razumevanje lokalne in regionalne kulture,« pa med drugim pravi etnolog dr. Janez Bogataj, ki je pridružil včerajšnji predstavitvi.

‹ nazaj