Trubar, vrni se iz »Nikdirdoma« domov

31.10.2016 | 11:35

Pastor Daniel Brkič (Foto: B. B., arhiv DL)

Pastor Daniel Brkič (Foto: B. B., arhiv DL)

Novo mesto - Danes bi spet potrebovali Trubarja, ki mu pravimo tudi slovenski Luther, saj znova ugotavljamo, da Evropa še (nikoli) ni bila krščanska, čeprav je bila zgodaj pokristjanjena. Krščanstvo ji je bilo navrženo, še bolje rečeno, vsiljeno. Trubar pa je zastopal vero, ki jo človek sprejme po svoji svobodni odločitvi. Kajti le takšno verovanje šteje in je krščansko.

Cesar Konstantin in Teodozij I. Veliki, potem pa še papež Leon III., ki je Karla Velikega okronal za evropskega cesarja, in njihovi nasledniki, so namreč omogočili nastanek »svete krščanske Cerkve in njene religije«, ki pa je ljudje niso prostovoljno sprejeli. Takšna praksa - vera, sprejeta z materinim mlekom –, ki gre iz roda v rod, pa ni avtentično krščanstvo. Je prirojeno in privzgojeno. Kot kristjan pa se ne rodiš, ampak kristjan postaneš. (Tertulijan)

Nekaj poskusov žive vere je bilo izraženih v kratkih obdobjih duhovnih prebujenj, tudi v času Trubarjeve reformacije, a je bila rekatolizacija tako močna, da je z zatrtjem vnovič ustvarila monopolne pogoje za »politično krščanstvo«. Današnje evangelijsko krščanstvo pa je, žal, bolj kot ne uvoženo kot divji amerikanizem, ki pri nas sociološko, kulturološko in versko ni avtohtono, zato nima učinka.

Priznati moramo, da je bila Evropa politično pokristjanjena in mehanično zakramentalizirana, premalo pa evangelizirana. Danski filozof in teolog Soren Kierkegaard velja za ostrega kritika takšnega nacionalnega krščanstva, ker le-ta nima elementov avtentične vere. V bistvu gre za praktične ateiste, za krščanski ateizem, za krščansko folkloro, kar jaz imenujem etno-krščanstvo. Kako spremeniti mentaliteto, da krščanstvo ni znak etnične pripadnosti, da ne gre za nacionalno krščanstvo, ampak za spreobrnjenje srca, ki živi po Božji zapovedi ljubezni? Žal se, na primer, Švedi avtomatično deklarirajo za luterane, Srbi za pravoslavne, Hrvati za rimokatolike, Angleži za anglikance, Madžari za kalvine … V Evropi je zelo malo živega, izkustvenega krščanstva, ki je kristocentrično. Zato ne preseneča, da se Cerkev znotraj sekularne družbe več ne znajde. Kajti klopi današnjih cerkva so v veliki večini napolnjene s krščenimi neverniki. Družba pa Cerkve ne prezira zato, ker je sveta, ampak zato, ker je premalo sveta.

Fenomen sekularizirane evropske Cerkve se izraža z znano krilatico »belonging without believing«, kar pomeni »pripadam, a ne verujem«. Gre bolj kot ne za nominalno pripadnost Cerkvi. Nasprotna temu pa je krilatica »believing without belonging«, kar pomeni »verujem, a ne pripadam«. Cerkev ima tako v večini marginalne, obrobne, in oddaljene kristjane. Gre za mrtvo tradicionalno krščanstvo.

Kako »prebuditi« indiferentne kristjane? Kako v Evropi inkulturirati krščansko kulturo in moralo, da ne bosta postali subkulturi? Kako navdušiti apatične naveličance za Evangelij? Med svoje »lube Slovence« bi se moral znova vrniti Primož Trubar, ki je zagotovo velik človek majhnega naroda, in prostovoljce okužiti z izvornim krščanstvom. Morda bi mu uspelo. Naša družba je namreč premajhna in preveč bolna, da bi prenesla še kak bratomor in vnovično delitev. Stopiti moramo na pot sprave, kajti brez odpuščanja ni prihodnosti. Odpuščanje pa ni stvar čustev, ampak gre za odločitev. Zato končujem s Trubarjevim pozdravom: »Vsem Slovencom, gnado, mir, milost inu pravu spoznane Božje skuzi Jezusa Kristusa, prosim …«

Prispevek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista z dne, 27. oktober 2016.

Dr. Daniel Brkič, pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja Novo mesto

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava