šport

Vsak človek se lahko potopi precej globoko

19.1.2017 | 15:30 | I. Vidmar

Samo Jeranko

Novo mesto - Vsak človek, tudi netreniran, se lahko potopi precej globoko, že po nekaj poskusih lahko pod vodo zdrži več kot tri minute in preplava tudi 75 m v dolžino. Tako trdi Ribničan Samo Jeranko in gre mu verjeti, saj je eden izmed najboljših tekmovalcev v prostem potapljanju na svetu, na zadnjem svetovnem prvenstvu pa je z globino 108 m osvojil drugo mesto.

Sinoči je prosto potapljanje in fiziološke procese, ki človeku omogočajo, da se hitro prilagodi na podvodje in presenetljivo dolgo pod vodo zdrži brez dihanja, predstavil v novomeški knjižnici Mirana Jarca in ob koncu predavanja novomeške ljubitelje podvodnega sveta razveselil z obljubo, da bo še letos tudi v mestu ob Krki pripravil tečaj prostega potapljanja, ki naj bi se kasneje nadaljeval tudi z rednimi treningi.

"Človek ima, tako kot vodni sesalci, kot so delfini, kiti in drugi, razvit potapljaški proces, ki se sproži, ko se potopi pod vodo in s tem sproži več mehanizmov, ki mu omogočijo daljše bivanje pod vodo brez vdiha," pravi Samo Jeranko.

Ko se človek potopi, se sprožijo štirje mehanizmi. Umiri se srčni utrip, kri pa začne krožiti samo v vitalne organe. Najnižji srčni utrip so pri tekmovalcih v statični apnei, to je tekmovanje v vztrajanju pod vodo v mirovanju, izmerili pri osmih udarcih na minuto. Potapljaški refleks ob znižanju parcialnega tlaka kisika povzroči tudi skrčenje vranice, ki v kri potisne dodatne rdeče krvničke, pri globljih potopih na dah pa začne krvna plazma zastajati v kapilarah, kar prepreči, da bi visok pritisk, ko se pljuča skrčijo pod prostornino popolnega izdiha oziroma rezidualnega volumna, zdrobil prsni koš. Do tega pride pri približno 40 m globine. Tako se človek lahko potopi bistveno globlje, kot so predvidevali strokovnjaki, preden so poznali mehanizme, ki jih sproži potapljaški refleks.

Tekmovanja v prostem potapljanju se v osnovi delijo na bazenske in globinske discipline. V bazenu tekmujejo v treh disciplinah, ki bi jih slovensko lahko opisali kot zadrževanje pod vodo v mirujočem stanju, kjer najboljši tekmovalci pod gladino ostajajo več kot devet minut, svetovni rekorder pa je pod vodo miroval 11 minut in 35 sekund. Ostali dve bazenski disciplini sta dolžinski, ena s plavutmi, druga brez plavuti. Najdaljša preplavana razdalja pod vodo znaša 244 m, s plavutmi pa 300 m.

Na uradnih tekmovanjih v prostem potapljanju v morju in jezerih se tekmovalci merijo v doseganju globin v treh disciplinah s konstantno obtežitvijo, pri kateri je tekmovalec toliko dodatno obtežen, da je zaradi stiskanja neoprenske obleke pozitivno ploven do približno 30 m, potem pa tone. Tekmujejo v potopu brez plavuti, s plavutmi in z vlečenjem v vrvi, svetovni rekordi pa za te discipline, navedeno v istem vrstnem redu, znašajo 102, 129 in 124 m.

Poleg tega obstajajo še ekshibicijske discipline, pri katerih ni omejitev glede obtežbe, običajno pa se pri njih potapljač s precejšnjo obtežitvijo spusti na globino, tam obtežitev odvrže in se tudi s pomočjo balonov vrne na površino. Na ta način se je Herbert Nitsch zdrav vrnil z globine 214 m, pri potopitvi na 254 m pa je dobil dekompresijsko bolezen, do katere pride zaradi raztapljanja dušika v tkivih do poškodb, ki jih povzročijo dušikovi mehurčki, ki nastanejo ob hitrem znižanju pritiska pri nasprotnem procesu od raztapljanja oziroma ob desaturaciji, podobno kot ob odprtju gazirane pijače.

Samo Jeranko je na predavanju udeležencem razkril tudi nekaj trikov, s katerimi se lahko tudi netreniran potapljač varno zdrži bistveno dlje pod vodo in se potopi precej globlje, kot misli, da je sposoben. Pri tem je zelo pomembna sproščenost, osredotočenost nase in z varnostnega vidika tudi to, da se pred potopom ne nadihava oziroma ne hiperventilira. Intenzivno globoko dihanje namreč ne poveča količine kisika v krvi, pač pa zgolj močno zmanjša količino ogljikovega dioksida, ki sicer sproži občutek potrebe po vdihu, zaradi česar do tega občutka pride prepozno in potapljač zaradi pomanjkanja kisika pade v nezavest, kar je lahko v primeru, da se potaplja sam in mu v tem trenutku nihče ne more pomagati, usodno. To pa se pri potopu v globino zgodi na zadnjih metrih pred površino, oziroma celo v prvih sekundah po prihodu na površino, ko potapljač že zadiha.

‹ nazaj