kultura

Donava kot Krka in časi, ki jih več ni

24.3.2017 | 10:45 | I. Vidmar

Dušan Šarotar in Pavao Pavličić (Foto: I. Vidmar)

Dušan Šarotar in Pavao Pavličić (Foto: I. Vidmar)

Donava kot Krka in časi, ki jih več ni

Novo mesto - "Knjigo sem pisal za ljudi, ki živijo ob reki, ne le za tiste, ki živijo ob Donavi, tudi za tiste, ki živijo ob Krki," je sinoči v pogovoru z pisateljem in prevajalcem Dušanom Šarotarjem v knjigarni novomeške založbe Goga dejal akademik Pavao Pavličić, hrvaški pisatelj, literarni zgodovinar, pa tudi publicist in scenarist. Pogovarjala sta se o Donavi, njegovi najbolj priljubljeni knjigi izmed več kot štiridesetih, ki jih je napisal.

V Donavi, ki je pred kratkim v prevodu Dušana Šarotarja izšla prav v novomeški založbi Goga, je Pavao Pavličić opisal dvanajst mesecev življenja ob in na reki v njegovem rodnem mestu Vukovarju. Pravi, da je pisal o reki in Vukovarju, kakršen je bil ta, ko je bil še nepoznano in v svetu nepomembno mesto, še preden ga je svetovno znanega naredila vojna. Govori tudi o času, ko so bili na Donavi še ribiči, ki jih danes tam ni več.

Vukovar in Donavo je Pavao Pavličić zapustil, ko mu je bilo 19 let in je šel študirat v Zagreb, knjigo pa je napisal, ko je stopil v zrela leta, da bi ohranil spomin na nek čas, na nekaj, kar je tudi sam že skoraj pozabil in bi utonilo v popolno pozabo, če tega ne bi napisal. Vzel je v roke koledar in se ob vsakem mesecu posebej spominjal, kaj se je ob tistem času na Donavi dogajalo. Piše o ledu, ki je vsake toliko let prekril reko, da so ljudje lahko hodili po njej in je, ko se je led začel nenadoma topiti, po neki legendi vase potegnila svate s konji in vozovi, piše o iniciacijskem obredu prvega kopanja v reki, za katerega starši seveda niso vedeli in med katerim so otroci prvič drug drugega videli golega, piše o mestu, ki je imelo katoliško, protestantsko in pravoslavno cerkev pa tudi sinagogo, ki je imelo hrvaški, srbski, nemški in madžarski pevski zbor, in vojnih grozot na začetku devetdesetih let po njegovem mnenju ni doživelo, ker je bilo hrvaško, ampak predvsem zato, ker ni bilo samo hrvaško.

Pavao Pavličić je Donavo napisal leta 1983, pisal pa jo je na morju, saj pravi, da če bi jo pisal ob Donavi, se ob pogledu nanjo ne bi mogel več tako dobro spomniti, kakšna je bila nekoč. Knjiga je kasneje doživela številne ponatise, leta 1992 je dobila še sedem novih poglavij, pred tem objavljenih v feljtonih, sedem zgodb o tem, kakšen je bil Vukovar nekoč, ko še ni bil zaradi vojne svetovno znano mesto, v kasnejših ponatisih pa se besedilo ni več spreminjalo.

Čeprav je Pavličić knjigo namenil ljudem, ki živijo ob reki, ugotavlja, da jo berejo ljudje, ki živijo daleč stran od rek, na planinah ali ob morju, in so zanje zgodbe o Donavi nenavadne. Tudi tisti, ki danes živijo ob reki, je ne poznajo več na tak način, na kakršen način jo je doživljal Pavao Pavličić kot otrok. Pa ni tako samo z Donavo, tudi s Krko, ki je bila nekoč, predvsem poleti, vsaj za otroke in mladino središče življenja, danes pa se zanjo skoraj nihče več ne zmeni, je tako. Prav zato je Donava knjiga, ob kateri se tudi bralec, ki je otroštvo preživel ob Krki ali pa katerikoli drugi reki, zlahka vrne v svoje otroštvo in ob branju nostalgično obuja spomin na čase, ki jih več ni.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava