kultura

Babićeva kritika negativnih pojavov naše družbe

5.4.2017 | 14:20 | Igor Vidmar

Branko Babić (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Sinoči je v novomeški bolnišnici odprl razstavo karikatur Branko Babić, karikaturist, ki je z Dolenjskim listom začel sodelovati že v sedemdesetih letih, ponovno pa pred petimi leti, kmalu po razstavi v Dolenjskem muzeju, na kateri je razstavil svoja dela iz časa socializma, in ko je po dveh desetletjih risarskega posta spet prijel za svinčnik. Tokrat se predstavlja z novejšimi karikaturami, ki jih je predvsem za Dolenjski list ustvaril v zadnjih letih in z njimi razgalja pota in stranpota aktualne politike in družbe pa tudi zagate preprostega človeka, ki mu je še kako ljub, tem pa je dodal še nekaj portretov prijateljev in znancev.

"Vse te karikature so kritika negativnih pojavov današnjega časa. Žal jih ne morem vseh obdelati, jih je preveč. Moj namen je nasmejati človeka. Človek nekoliko lažje prenaša bolečino, če se lahko vsaj nasmeji," o tokratni razstavi, na kateri razstavlja 50 karikatur, pravi Branko Babić. Na njegovih karikaturah ni težko prepoznati vodilnih politikov zadnjega obdobja, pa čeprav je kdaj koga narisal le od zadaj. "V prejšnjem sistemu bi že za dve od teh karikatur dobil kakšnih pet let zapora, danes pa je tako, da če je kritika dovolj dobro argumentirana, lahko marsikaj poveš," pravi Babić.

Branko Babić se je rodil leta 1952 v Varaždinu, otroštvo in mladost pa je preživel v strogem središču Zagreba, kjer je sredi sedemdesetih let srečal Belokranjko, ki ga je jeseni leta 1976 zvabila k nam. S karikaturo se je srečal že v mladosti, pri sedemnajstih letih pa se je srečal z legendarnim hrvaškim karikaturistom Otom Reisingerjem, ki je pobiču, ko je opazil, kako ga veseli karikatura, dal nekaj osnovnih napotkov, ki se jih Branko drži vse življenje: "Poba, če se želiš ukvarjati s karikaturo, glej svet z očmi malega človeka, ki ga nihče nič ne vpraša. Ti lahko spregovoriš namesto njega. Tega se drži, imej svoj nivo in ne riši prostaških stvari. Ne žali. Če nekoga žališ, moraš pričakovati njegov odgovor."

Resneje, za denar, se je z risanjem zabavi ljudstva in prijateljev namenjenih risb začel ukvarjati pri devetnajstih letih. Skoraj ni bilo pomembnega jugoslovanskega časopisa, v katerem ne bi bilo njegovih karikatur. Bil je tudi novinar, dopisnik Večernjega lista, pa grafični oblikovalec, likovni urednik in celo radijski voditelj. Za eno od številnih radijskih reportaž na radiu Zagreb je bil nagrajen na radijskem festivalu v Milanu. Ko je prišel v Slovenijo, je prvo službo dobil v tedanji SDK, po enem letu pa je odšel v Trimo za urednika tovarniškega časopisa in propagandista, v Labodu je bil vodja propagande, leta 1986 se je v Dolenjskem muzeju zaposlil kot fotograf. Risal je karikature tudi za znameniti slovenski satirični časopis Pavliha, kamor ga je sprejel Božo Kos, in v Dolenjskem listu, kamor ga je pred malo manj kot štirimi desetletji sprejel tedanji direktor Avgust Avbar, precej je risal tudi za potrebe ljubljanske televizije.

Po letu 1991, ko je pustil službo v muzeju in se kot fotograf spustil v podjetniške vode, dvajset let ni risal, a potem je bilo preveč za povedati, da se ne bi spet oglasil s svojimi risbami. Pravzaprav ga je k vrnitvi h karikaturi pred petimi leti spodbudila razstava, ki jo je odprl skupaj s predstavitvijo zbirke satiričnih zgodb belokranjskega humorista Tonija Gašperiča Njen zlati nasmeh.

S Tonijem Gašperičem, s katerim sta tudi dobra prijatelja, še vedno sodeluje, ilustriral pa je tudi štiri njegove knjige – Humoreske, Ljudje z zaščitenimi hrbti, Kdo je lahko komunist in Vsi smo mi na ražnju. Tedaj je razstavil svoje karikature iz socialističnih časov, s katerimi je držal ogledalo ljudem, pojavom in tedanji družbi, zelo pomenljivo pa jo je poimenoval Nič se ni spremenilo. Njegove karikature iz obdobja od leta 1975 do 1991 so delovale grozljivo aktualno.

‹ nazaj