Prežihov Voranc / Simona Hamer: Samorastniki (Mestno gledališče ljubljansko) - tudi ob 12. uri, KC Janeza Trdine

29.5.2017 | 10:00

ZAKLJUČENO ZA ŠOLE IN DOPOLDANSKI IZVEN - 9 €

ponedeljek in torek, 29. in 30. 5., ob 10.00 in 12.00

Režiserka: Eva Nina Lampič

Igrajo: Anja Drnovšek k. g., Jernej Gašperin, Gašper Tič, Judita Zidar, Mirjam Korbar Žlajpah, Mojca Funkl, Janez Starina, Gregor Gruden

SAMORASTNIKI – BILO JE NEKOČ V SLOVENIJI.

Foto: Marjan Mutić

Predstava traja 80 minut in nima odmora.

Samorastnike (1937) lahko kot eno najbolj prepoznavnih Vorančevih novel mirno uvrstimo med literaturo, ki je postala del kolektivnega spomina Slovencev. V njej se zrcali socialni realizem kot prevladujoča smer obdobja med obema vojnama s svojim značilnim, skorajda manifestnim, socialno proletarskim angažmajem. Ljubezenska zgodba med Meto in Ožbejem, med kajžarsko hčerjo in gruntarskim sinom, med pripadnikoma dveh različnih socialnih in družbenih slojev, je pravzaprav pisana kot zgodba o boju malega človeka. V njenem jedru stoji ženska, samohranilka, pankrtska mati, kot jo psujejo njeni sovaščani, ki ji cincavi ljubimec Ožbej ni v pomoč. Ona je tista, ki nosi vse breme družbene izključenosti; ponosno prestane fizična trpinčenja in ponižanja ter ponosno zavrne tudi miloščino. Njej ni do grunta, kot zmotno domneva Ožbejeva družina, svojim otrokom bi za popotnico v življenje rada priborila samo ime, ime očeta.

Dramatizacija Samorastnikov na novo preizprašuje teme, ki se jih dotika že Prežihova novela: konservatizem, človeško neusmiljenost, ljubezen kot nepremagljivo silo in uporništvo, ki zraste iz poniževanja in zatiranja. Simona Hamer te teme presvetli s sodobnim in neobremenjenim pogledom, vendar so njeni vaščani in vaščanke še vedno ozkosrčni, dekle in hlapci privoščljivi in preračunljivi, Karničnik in Karničnica oblastno ohola in nasilna, birič po graščakovem ukazu neizmerno okruten, župnik prilagodljiv situaciji, Ožbej neodločen in pasiven, le Meta je precej bolj uporniška in predvsem bolj zgovorna kot v noveli.

Katja Mihurko Poniž, gledališki list

‹ nazaj