dolenjska

Od jantarja do katrce: Streha nad velodromom, dvorane, bazen …

16.10.2017 | 15:00 | Igor Vidmar

Novomeški velodrom bo končno dobil streho, atleti in kolesarji pa s tem odlične možnosti za zimsko vadbo. (Foto: I. Vidmar)

Gradnja velike športne dvorane s pet tisoč sedeži, kakršno je tedanja novomeška oblast načrtovala v okviru športnega parka Portoval in bi bila vkopana v hrib nad tamkajšnjim stadionom, je danes popolnoma nesmiselna. (Foto: Sadar + Vuga d.o.o., arhiv)

Novo mesto - Javna športna infrastruktura je eden pomembnejših kazalnikov kakovosti življenja v lokalni skupnosti. V Novem mestu ta nedvomno krepko zaostaja za stopnjo siceršnje razvitosti kraja, še zlasti če jo primerjamo z drugimi mestnimi občinami oziroma primerljivo velikimi slovenskimi mesti.

Novo mesto kljub velikim uspehom nekaterih športnih kolektivov v preteklosti, predvsem gre tu za nastope novomeških košarkarjev v suproligi, evroligi in drugih evropskih klubskih tekmovanjih na najvišji ravni, nima športne dvorane, ki bi zadostovala kriterijem evropskih panožnih zvez za tovrstne prireditve.

Vendar to kljub vsemu še zdaleč ni največji problem novomeške športne infrastrukture. Bolj pomembno je, da Novo mesto še zdaleč nima dovolj ustreznih vadbenih površin tako za športno vzgojo na več šolah kot tudi za številne uspešne klube, ki množično delajo tudi z mladimi in otroki. Morda še najpomembnejši problem pa je, da Novo mesto še vedno nima plavalnega bazena. Posledica tega je bistveno slabša plavalna pismenost v celotni regiji.

VELEDVORANA NIMA SMISLA

Gradnja velike športne dvorane s pet tisoč sedeži, kakršno je tedanja novomeška oblast načrtovala v okviru športnega parka Portoval in bi bila vkopana v hrib nad tamkajšnjim stadionom, je danes popolnoma nesmiselna, razen če bi tak objekt, potem ko bi odigral svojo vlogo pri organizaciji nekega velikega tekmovanja, lahko enostavno in brez večjih stroškov predelali v manjšo dvorano z do največ 2.000 sedeži in ločene uporabne dodatne vadbene površine, a načrti, po katerih naj bi bila dvorana zgrajena, tega niso predvidevali.

Načrtovana dvorana bi sicer ustrezala tudi zahtevam za organizacijo tekem košarkarske evrolige, v kateri pa slovenske ekipe, kot kaže, najbrž še kar nekaj časa ne bodo nastopale. Časi, ko so na tako visoki ravni uspešno nastopali tudi novomeški košarkarji, so očitno le še lep spomin in stvar nostalgije. Graditi tako dvorano le za nekaj tekem nekega velikega tekmovanja bi bilo nerazsodno razmetavanje denarja. Kot se je pred štirimi leti izkazalo, tudi na tako velikem tekmovanju, kot je bilo evropsko prvenstvo, tekme v skupinskem delu, ki bi potekale tudi v Novem mestu, niso napolnile dvoran, razen redkih, pa še to predvsem takrat, ko je igrala Slovenija.

Tako je na primer tekmo prvega dela med kasnejšimi prvaki Francozi in tedaj še precej močno Nemčijo v Hali Tivoli videlo le 2.400 gledalcev, tekmo med Ukrajino in Izraelom pa 790. Povsem drugače je bilo, ko je v drugem delu igrala Slovenija in se je v dvorani Stožice na njenih tekmah zbiralo po 10.000 ljudi, za kar pa predvidena novomeška dvorana spet ne bi bila primerna oziroma bi bila premajhna.

Danes, ko novomeški košarkarji igrajo tekme slovenske lige in druge jadranske lige, pa v klubu bolj kot dvorano s 5.000 sedeži pogrešajo vadbene prostore za vadbo številnih ekip v mlajših kategorijah, z enakimi težavami pa se srečujejo tudi v ženskem košarkarskem klubu, v moškem in ženskem rokometnem klubu, v obeh odbojkarskih klubih pa tudi nogometaši in športniki v nekaterih individualnih športnih panogah, ki si zimskih treningov tudi ne morejo zamisliti brez uporabe primerne telovadnice. Poleg tega velja poudariti, da novomeški športniki v skoraj vseh naštetih panogah igrajo v prvih državnih ligah in med mladimi sodijo v sam državni vrh in letno osvojijo tudi več kot deset naslovov državnih prvakov.

PREDNOST VADBENIM POVRŠINAM

Tako se kratkoročna strategija, ki jo predstavlja župan Gregor Macedoni, zdi smiselna: "Pri reševanju problemov na področju športne infrastrukture smo se osredotočili na zagotavljanje primernih vadbenih površin, ne pa na gradnjo objektov, namenjenih velikim tekmovanjem. Trenutno načrtujemo dodatno dvorano ob športni dvorani Marof, kjer bosta dve vadbeni površini oziroma prostor za košarkarsko in odbojkarsko igrišče, ki bo primeren tudi za organizacijo tekmovanj nižjega ranga in v mlajših kategorijah. Pri gradnji atletskih metališč v okviru športnega parka Portoval smo naleteli na oviro, ki jo predstavljajo potrebne arheološke raziskave, ki bi stale približno sto tisoč evrov, kar je več, kot bi sicer stal sam objekt. Vendar načrtov še nismo opustili, saj iščemo možnost za sofinanciranje arheoloških raziskav, a smo pri tem za zdaj še neuspešni. Poleg tega načrtujemo postavitev drsališča z umetnim ledom v športnem parku na Loki na prostoru asfaltnega rokometnega igrišča oziroma igrišča za mali nogomet. Rokometa praktično nihče več ne igra na asfaltu, poleg tega pa je tovrstnih igrišč, na katerih se da igrati mali nogomet, v mestu dovolj, tako da tega na Loki ne bi tako zelo pogrešali, bi pa s tem v mesto pripeljali nove športne zvrsti. Na območju Portovala bomo s pomočjo olimpijskega komiteja postavili še en fitnes," našteva župan Gregor Macedoni.

Poleg tega se nov športni objekt obeta tudi v novomeški gimnaziji, ki načrtuje novo telovadnico z dvema vadbenima površinama pod sedanjimi gimnazijskimi zunanjimi igrišči, morebitna povezava s predvideno vadbeno dvorano ob dvorani Marof pa obema objektoma daje možnost sinergične rabe.

VELODROM BO KONČNO POKRIT

Vsekakor najbolj razveseljiva pa je vest, da bo več kot dve desetletji po mladinskih svetovnih prvenstvih v kolesarstvu leta 1996 streho končno dobil tudi tedaj velodrom v Češči vasi. Pred dnevi je novomeška občina podpisala pogodbo s podjetjem Malkom, ki naj bi spomladi končal prvo fazo projekta, ki vsebuje gradnjo opornih stebrov za streho, inštalacijska dela in prenovo kolesarske steze. Pogodbena vrednost prve faze skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 1,225 milijona evrov.

V drugi fazi, za katero naj bi pogodbo podpisali do novega leta, začela pa naj bi se ob koncu pomladi, je predvideno pokritje objekta. Ta čas pa že pripravljajo razpis za opremo s popisi del in projektno dokumentacijo. Med opremo sodi tudi štiristezna krožna atletska steza, ki jo bo možno montažno razširiti na šest stez, in šeststezna proga za tek na 60 m ter skakališča. "Za opremo iščemo dodatne vire, ki so na voljo pri evropskih panožnih zvezah," o možni pomoči pri financiranju projekta pravi župan Macedoni.

ZA BAZEN ZDAJ IŠČEJO MOŽNE LOKACIJE

Precej bolj je od naštetih oddaljena končna rešitev novomeškega in dolenjskega problema s plavalnim bazenom, ki so ga vse dosedanje občinske oblastne garniture obljubljale v svojih predvolilnih programih, a niti tega, kje naj bi bazen stal, še danes ne ve nihče.

V času Muhičeve koalicije so bazen načrtovali pod tako imenovano vzhodno tribuno novomeškega stadiona, a so tudi ti načrti padli v vodo. Pravzaprav ima zgodba z načrtovanjem novomeškega bazena že precej dolgo brado. Ob načrtovani gradnji srednješolskega centra v Šmihelu v začetku osemdesetih let je bil bazen predviden tam, kjer danes stoji Športna dvorana Leona Štuklja.

Tedaj se je na pristojnih občinskih odborih žolčno razpravljalo, ali bo bazen dolg 25 ali le 20 m. Za krajši bazen so se zavzemali nekateri, ki so v bazenu standardnih mer (25 m) videli nevarnost, da bi se v Novem mestu razvilo tekmovalno plavanje. Na koncu je zmagala pamet in odločili so se za 25-metrski bazen, za katerega so celo že izkopali gradbeno jamo in tja pripeljali ogrodje za streho, vendar za tisto, kar naj bi nastalo vmes, ni bilo nikoli dovolj denarja ne volje, dokler še jame niso zasuli in ogrodja odpeljali.

Pred približno dvema desetletjema je bil avtor ambicioznih načrtov športnega parka Portoval profesor za arhitekturo mesta in urbanistično planiranje na fakulteti za arhitekturo in biotehniški fakulteti v Ljubljani ter sedanji ljubljanski podžupan Janez Koželj, ki je bazenski kompleks s pokritim 25-metrskim in odprtim olimpijskim bazenom umestil pod atletski stadion ob reko Krko, a je prevladal interes kapitala. Tedanji občinski oblasti je bilo toliko lažje popustiti, saj je gradnji bazena na tistem mestu nasprotovalo tudi Društvo Novo mesto, in tako je tam namesto bazena zrasel trgovsko-zabavni kompleks Tuš.

Gradnja bazena tako ostaja obvezna vsebina predvolilnih obljub za lokalne volitve 2018, do takrat pa bo morda jasno vsaj to, kje bi bilo najbolje zgraditi bazen. Občina bo namreč še to jesen naročila primerjalno analizo več potencialnih lokacij za bazen. Predvidene možnosti so Češča vas, športni park Portoval in povečanje obstoječega 16-metrskega bazena pri Osnovni šoli Grm, kar pa ni ravno najbolj posrečena rešitev. Grmski bazen je bil zgrajen predvsem za učenje plavanja in najbolje bi bilo, da to svojo funkcijo opravlja še naprej, novi bazen pa naj bo namenjen predvsem športnemu plavanju.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu, 12. oktobra 2017.

‹ nazaj