kultura

Stane Peček, vsestranski kulturnik: Pravljica danes potrebna bolj kot kdajkoli

1.11.2017 | 15:15 | Mojca Žnidaršič

Stane Peček (Foto: M. Ž., arhiv DL)

Glasba, lutke, gledališče, pisanje, kultura nasploh in vsepovsod… To je Stane Peček, vsestranski mokronoški kulturnik, ki bo 29. oktobra dopolnil 80 let. Njegova želja po ustvarjanju je neustavljiva, je brez dlake na jeziku in vsakemu brez zadržkov, a še vedno spoštljivo in marsikdaj tudi hudomušno pove, kar mu gre. Je pomemben (so)ustvarjalec številnih dogodkov na različnih področjih ljubiteljske kulture v slovenskem prostoru in tudi širše.

Kaj vam pomeni ljubiteljska kultura?

»Razumem jo kot naravni pojav, ki ga je treba negovati in vzdrževati v kondiciji, da nas bo še naprej bogatil, osrečeval, potrjeval in utrjeval narodovo bit.«

Vaša ustvarjalna pot je dolga in bogata. Kako se je vse skupaj začelo?

»Pred dnevi me je v Mokronogu povleklo med skupino družinic, ki so pod mentorstvom kustosinje Alenke Lamovšek odkrivale veščine prepogibanja papirja. Prsti so se sami vključili in me prestavili desetletja nazaj v gnezdo mame Tončke, kjer smo ob večerih in kislih dneh živeli skoraj vse, kar ste našteli v uvodnem opisu. Dobesedno in brez vsemogočih gumbkov in ekrančkov, še elektrike je večkrat zmanjkalo. Štirje otroci smo bili, peli smo tudi triglasno. 'Vidva naprej, ti čez, ti pa spodaj,' je določila mama in naučila. Igrače smo si delali sami. V tistem času nič posebnega. Večina današnjih otroštev je za vse to prikrajšana. Posledično tudi družba.

Sem spadajo tudi nastopi na šolskih proslavah. Otroci smo pesmi recitirali brez listov v rokah, z dobro izgovorjavo pa brez mikrofonov obvladali mokronoško dvorano. Učiteljice so vedele, zakaj. Prav poseben poklon pa v mojem spominu zasluži šolski pevski zbor, ki ga je vodil ravnatelj Vilko Videčnik.

Poklic sem začel kot vojaški glasbenik in imel pri tem izredno srečo, da je bil dirigent človek širokega spektra, skladatelj, ki je razumel moja 'izvenslužbena' nagnjenja in jih cenil, čeprav niso bila ravno v skladu s tedanjo družbeno klimo. Hranim letak za predstavo Nesporazum Alberta Camusa, ki sem jo leta 1963 v strumiškem gledališču s klavirjem v živo podlagal z improvizirano glasbo. Na takih izletih sem pobral tudi marsikaj gledališkega, kar mi je še kako prišlo prav, ko sem kasneje poučeval v šoli in delal kot tajnik Občinske zveze kulturnih organizacij v Trebnjem. Nalezel sem se tudi radovednosti in predrznosti, če pomislim, da sem v sedemdesetih letih z mirnskimi ljubitelji postavil na oder Sartrovo Spoštovanja vredno vlačugo.«

Pravkar je izšlo vaše zadnje delo, roman Netopir. Komu je namenjen, o čem govori?

»Roman je zgodba o človeku, ki ga po končani drugi svetovni vojni iz obupnega socialnega stanja družine reši vojaška šola. Kot podčastnik službuje v Makedoniji. Vedno bolj se zaveda, da vojaška suknja ni zanj. 'Le komu so potrebne poravnane vrste ljudi, ki jih uči ubijati?' O tem ga prepričuje tudi krog prijateljev, civilistov. Ko se nekako le demobilizira in vrne v Slovenijo, pade v svet, v katerem ni ne tič ne miš. Drsi proti dnu. Iz neke pijane noči uide na zadnji stopnici Balkan Ekspresa, ki ga (prekleta usoda!) pripelje v Skopje. Zaspi v parku, zbudi pa ga katastrofalni potres. Priključi se reševalcem, hkrati rešuje tudi sebe iz lastnih ruševin. Naj dodam, da je v popotno košarico vpletena tudi moja vitica: bil sem vojak in na samem kraju trpel s porušenim mestom.

Besedilo je nastalo že pred leti in včasih sem kak ščepec kje objavil. Letos se je vanj zapičil prijatelj Marko Kapus in naredil vse, da je prišlo med platnice. Šele iz kolofona sem izvedel, da je izdajo omogočila Knjižnica Pavla Golie Trebnje in tako naprej. Hvala vsem.«

Sicer vas še najbolj poznamo po zgodah in prigodah štirih škratov Mokronožcev. Teh se je nabralo za kar šest knjig, a so škratje med Mokronožane priplesali, še preden so prišli med platnice, kajne?

»Znamenita mokronoška Kresna noč se je leta dogajala med grajskimi ruševinami. Med čarobnostmi večera je bila stalnica tudi baletna predstava, ki jo je izbral in organiziral vrhunski baletnik, koreograf, režiser, prijatelj in še kaj, Janez Mejač. Pa sem ga napadel, da bi kot Mokronajzar lahko postavil na mokronoško sceno tudi kaj izvirnega, mokronoškega. 'Napiši libreto,' mi je vrnil, 'ostalo je moja briga.' Kar sem zakuhal, sem potem skuhal do konca. Janez je bil mož beseda, Lado Jakša je prispeval glasbo, baletni ansambel ljubljanske opere pa je vse skupaj utelesil. Baletno pravljico Mokronožci sem zasnoval kot trilogijo. Vidov ples in Sejem sta doživela krst (1988 in 1989), Vidov ples je bil tudi posnet, Najden pa ni našel denarcev. Mokronožci so sicer pred tem že čakali na pragu in leta 1993 izstopili skozi duri Dolenjske založbe. Ker škratje delajo vse z razlogom, tudi to čakanje ni bilo v prazno. Čakali so, da je prišla mimo akademska slikarka Jelka Godec Schmidt in jim dala likovno podobo.«

Živijo pa tudi v lutkovnih predstavah lutkarske skupine Mokre tačke, ki jo tvori skupina vzgojiteljic mokronoškega vrtca Mokronožci.

»S ponosom se pohvalim, da sem član te skupine, čeprav zadnje čase 'zabušavam' in so punce prav potrpežljivo dobrotljive, da mi še niso dale rdečega kartona. Smo pa skupaj naredili kar nekaj odmevnih avtorskih predstav, med njimi tudi mojo Aaačih, ki se je uvrstila na državno srečanje, pa Žabjo svatbo, narejeno na kožo Mokrih tačk in ženskega zbora Zimzelen. Z njo smo nastopili pred Prešernom na Tromostovju v sklopu mednarodnega gibanja za čisto vodo, gostovali v Pulju, pa v muzeju na prostem v Pleterjah… Mokre tačke so sicer starejše od Mokronožcev, sem pa jih z njimi zvabil v KUD Emil Adamič Mokronog in s tem malce pomagal, da so razširile predstavitveni oder in okrepile samozavest. Lutkarski ustvarjalci, razen redkih izjem, še dandanes niso dovolj cenjeni, saj poznate tisti zamah roke: Dajte no, lutke so za otroke! Pred dnevi sem bil srečen na predstavi, ki so jo v japonski kamišibaj maniri ustvarile Polonca, Manja in Živa. Upam si trditi, da spremljevalci otrok niso nič manj uživali. Če bi s tega področja hotel našteti uspešnice, bi med prvimi omenil glasbeno pravljico Rdeča kapica, ki sem jo leta 1980 postavil na oder z 80-članskim mladinskim pevskim zborom OŠ Mirna. Pred kakšnim mesecem sem srečal na mokronoškem sejmu človeka, ki je takrat še osnovnošolec igral volka. Kar tam, sredi množice, me pozdravi z naslovno arijo. Tudi če je volk, ga moraš objeti.«

Ali je v današnjem svetu človeku pravljica sploh še potrebna?

»V tem elektronskem času in manirah brezčutnega kapitalizma bolj kot kdajkoli, saj smo vedno bolj razčlovečeni in vedno manj pripravljeni na življenjsko rajžo. Starši nimajo časa, delo učiteljev je razvrednoteno in se borijo s točkami, otroci so zasvojeni s pametnimi telefoni, vzgoja za življenje pa je kdo ve kje. Večina pravljic, ljudskih in umetnih, ponuja vse osnovne napotke za življenje. Pravljični junaki morajo skozi hude preizkušnje, včasih zelo krute, da pridejo do cilja. Bojujejo se z zlom v stoterih oblikah, na koncu skoraj vedno zmaga dobro. Zakaj? Ker je bil junak ne samo močan, hraber in spreten, ampak tudi pošten, pravičen, dobrosrčen, skratka tak, kot naj bi bil pravi človek. Je pa vprašanje, kako se danes tega spet spomniti, doma in v sistemu.«

Glasbi ste zapisani vse svoje življenje. Kakšno vlogo igra v vašem življenju?

Kaj najbolj cenite pri ljudeh? Iskren pogled... (Foto: M. Ž., arhiv DL)

»Vodil sem otroške, mladinske, ženske, moške in mešane zbore na Mirni, v Mokronogu, Šentlovrencu, Sevnici, Zabukovju. Na vse imam čudovite spomine. S spevoigrami, ki sem jih pisal zborom na kožo, smo gostovali tudi zunaj državnih meja, v Makedoniji, na Hrvaškem, v Nemčiji. Že 25 let sem z ženskim zborom Zimzelen z Mirne, s katerim sem leta 2002 okusil tudi napor velikega mednarodnega tekmovanja v Pragi, kjer smo osvojili srebrno odličje. Brez dvoma vse to daje tudi ritem osebnemu tempu, počutju in vsebini, te gnete in brusi, postavlja tudi pred dileme, ko si rečeš, kaj mi je tega treba. Ampak že v istem trenutku veš, da ni kirurga, ki bi to izrezal iz tebe.«

Ste scenarist Tabora slovenskih pevskih zborov, Razhodnje, zaključne prireditve Popotovanja od Litije do Čateža in še bi lahko naštevali. Kakšni so bili občutki, ko ste zaslišali pesem iz tisočih grl?

»Na Popotovanje od Litije do Čateža sem prišel nekako po službeni dolžnosti v času, ko je zgodba šele nastajala. Ekipa me je sprejela in vrsto let sem aktivno sodeloval. Zaključno prireditev sem celo krstil za Razhodnjo. Ime sem našel kar pri Levstiku. Na Čatežu sem vztrajal, dokler ni Razhodnja pognala domačih korenin, čudovito skupino mladih ustvarjalcev, ki jim danes navdušeno ploskam.

Pri Taboru, letos je bil 48., sem od tretjega. Najprej kot zborovodja, kasneje kot član odbora, zadnjih 29 let (vsaj polovico preveč!) pa programski vodja in scenarist. Sprašujete po občutkih, ko se oglasi pesem iz tisočih grl. Tisti dan je zame pekel. Trpim in trepetam za vsako pesem, kajti pred nastopom imamo samo eno vajo, nastop pa gre v živo na ekrane. Kako je dirigentu, prijatelju Igorju Švari, ugibajte. Priznam pa, da je božanski občutek, ko se sredi dogajanja zaveš, kako ta masa Slovenk in Slovencev zaupa dirigentu in se z vsem znanjem in čustvi trudi živeti svojo, slovensko pesem. Zase in za druge. Kaj ni to najvišja stopnja demokracije? Tudi zato sem prepričan, da je Tabor eden od branikov slovenske ljudske pesmi, jedrca narodove biti. Žal politika tega ne vidi zares, čeprav smo že globoko v pasteh (tudi) kulturne globalizacije.«

Glasba vas je povezala tudi s soprogo Duško Lah Peček.

»Res je, vendar ne brez ljubezni. Je upokojena učiteljica glasbe. Dobila je vloge v mojih zamislih, jaz v njenih. Precej lepih pevsko-dramskih dogodkov je tako nastalo. Sedaj vodi upokojenski zbor v Šentrupertu in poje v ženskem zboru Zimzelen, kar me posebej razveseljuje, saj edino takrat poje tako, kot jaz maham. Tudi najin sin Gašper si polni dušo z igranjem na klarinet v Občinskem pihalnem orkestru Trebnje, moja hči Staša Tajana pa me razveseljuje s svojimi pravljicami v revijah in radiu pa tudi s knjigami.«

Ste idejni oče mednarodnega festivala ustnih harmonik (ah), TE OGRLICE. Prvi festival je bil v Trebnjem leta 1991 in je verjetno edini, ki se lahko pohvali, da je na njem igral tudi prvi predsednik prve slovenske vlade v prvi samostojni državi Slovencev. Kaj vas je vodilo, da ste se ga lotili?

»Preprosto sem zgrabil idejo, ki se je sama ponudila. V času osamosvajanja so bile orglice (in so še) zelo primerljive naši državi. Oboje je majhno, neraziskano in hkrati željno, da se dokaže na velikem odru med uveljavljenimi. Vem, da to ne gre čez noč, veliko znanja in volje je treba vložiti, spremeniti miselne vzorce, recimo strokovno odgovoriti na vprašanje, zakaj so orglice manj vredno glasbilo od orgel. Ker utemeljenega odgovora ni, je v velikem orkestru prostor za vsakega. Za tubo in pikolo, violino in kontrabas, orgle in orglice. In vsi so enako pomembni, vloge pa določene z vsebino skladbe. Ne znam oceniti, kakšne partiture namenjajo naši državi skladatelji in dirigenti EU, za ustno harmoniko pa vem, da mora najprej prestopiti prag slovenske glasbene šole, šele potem bo dobila stalno mesto v orkestru. V tej smeri se festival že ves čas trudi.«

K življenju pa niste obudili le Mokronožcev, temveč tudi Slovenskega kljukca, ki je za prvega aprila naokoli trosil hudomušne laži. Pravijo, da je dan brez humorja izgubljen. Ga Slovenci premoremo? Kje je Kljukec danes?

»Kljukec trenutno spi na Mirni. Srčno želim, da se bo kdaj le zbrala skupina in ga izbezala iz zapečka. Problem takih dogodkov je, da je treba migati vse leto in biti na neki način stalno prisoten v prostoru. Današnji čas pa temu ni ravno naklonjen, čeprav se verjetno vsi strinjamo glede izgubljenega dneva v vašem vprašanju.«

Za svoje delo ste prejeli številna priznanja, med drugim tudi častni znak Republike Slovenije, postali ste tudi prvi častni občan domače občine Mokronog-Trebelno, vaši Mokronožci so vam podelili naziv častnega škrata Lošč. Kaj vam pomenijo ta priznanja?

»Vesel sem, ko ljudje opazijo in izpostavijo moj pridelek. Hkrati pa se zavedam, da njiva ni moja. Brez ljudi, s katerimi spravljaš ideje v življenje, ni nič. Ni setve, ni žetve, ni priznanj. Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije mi je leta 2003 v Dobrniču, kjer sem ob obletnicah 1. kongresa Ženske protifašistične zveze vrsto let delal scenarije in nastopal z zbori, podelila zlato plaketo za ohranjanje spoštljivega spomina na NOB in gojitev partizanske pesmi. Brez pevcev, recitatorjev, godbenikov in vseh drugih ne bi bilo nič. To velja za vsa moja odličja, razen za častnega škrata z Lošč. Ta škratovska družinska inavguracija nima konkurence, kot nima konkurence čast, ki so jo škratje Mokronožci doživeli, ko so bili sprejeti v mokronoški otroški vrtec.«

Za konec, kaj najbolj cenite pri ljudeh?

»Iskren pogled.«

Veliki intervju je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista z dne, 26. oktober 2017.

‹ nazaj