To je moje je napisala Urša

16.11.2017 | 12:15

Urša Lamut (I. Vidmar)

Urša Lamut (I. Vidmar)

Novo mesto - Bilo je sredi dopoldneva, dan po predstavitvi otroških knjig To je Moje in Rdeči Fičko premaga strah, natisnjene v pisavi, prilagojeni dislektikom, otrokom, ki sem jim v glavicah rade pomešajo črke in zapisane besede izgubljajo pomene, ko je Urša Lamut na svoj prenosni telefon dobila sporočilo, zahvalo ene od mamic, ki je bila s svojim sinčkom v nabito polnem prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca. Da je njen otrok prvič prebral knjigo na mah od začetka do konca, je zapisala v zahvali.

To je moje je in Rdeči Fičko premaga strah sta knjižna prvenca doktorice sociologije in po osnovnem poklicu zgodovinarke in pedagoginje Urše Lamut, ki dobro ve, kakšne težave imajo otroci z disleksijo, ko skušajo sestaviti črke v nekaj, kar ima pomen. Tudi sama ima namreč disleksijo, a v njenem otroštvu se s tem ni nihče ukvarjal, bila je pač označena za hitro in površno deklico in in se je morala sama boriti s tem, da ji ni uspelo tekoče brati, kot ostalim otrokom. Ko pa se je s skrajnim naporom prebila do tekočega branja, se ji pa niti sanjalo ni, kaj je prebrala. Ko je končno rešila tudi ta problem, se ji je odprl čudoviti svet knjig, ki jih pri njih doma - njena mama je novinarka, oče pa po izobrazbi filozof - res ni manjkalo.

"Da imam disleksijo, je, ko sem bila že v službi, ugotovil sodelavec, ki je bil tudi sam dislektik. Tedaj mi je postalo marsikaj jasno," pove Urša Lamut. Namen napisati knjigo je imela že prej, a je najprej začela pisati zgodbo, namenjeno najstnikom, ki bo morda izšla prihodnje leto, do tega, da je napisala knjigo za otroke, pa je prišlo povsem naključno. Na morje je s sabo vzela zvezek, če bo treba kaj zapisati.

"Pride dan, ko veš, da bo poseben. Bilo je tako vreme, da ni bilo za kopat, pa sem šla z otrokoma na potep. Dogajale so se nenavadne stvari, peljali smo se skozi ozek prehod med dvema zelo blizu ena drugi zgrajenima hišama, razlila se je hruška betona, zgodil se je prepir na peskovniku.  Zvečer sem vse te dogodke povezala v pravljici za lahko noč. To večkrat počnem, da dnevne dogodke spravim v pravljico, ki jo otrokom povem pred spanjem..Potem me je prijateljica nagovorila, naj tisto zgodbico zapišem, zapisano pa je poslala lektorju za leposlovje v Ljubljano. Odziv je bil dober in tako je nastala knjiga. Vse je bilo zelo spontano. Sploh nisem vedela, v kaj se spuščam," o nastanku knjige To je moje pravi Urša Lamut.

"Tako kot zgodbica iz knjige To je moje je nastalo ogromno zgodb, ne vem pa, če sem jih že pripravljena deliti z drugimi ljudmi. Tako kot to je moje je nastala tudi Uršina druga knjiga Rdeči Fičko premaga strah. "Ko smo bili otroci, smo živeli s fički, ko sem bila majhna, mi je mama pripovedovala zgodbo o fičkih. Potem sem se nekoč z otroki pogovarjala o tem, kako se avto počuti, ko gre v avtopralnico, in je nastala zgodba," pravi Urša, ki si zgodbe zapisuje na roke v zvezek in ne na računalnik. "Če pišem na računalnik, sem prepočasna, da bi zapisala vse misli, zato pišem na roke, kar je hitreje. Zapisano preverim pri otrocih, ki so moji prvi kritiki. Ko besede zapišem, morajo zazveneti, potem so prave. Da sem se odločila za nakup pisave za dislektike, ki jo seveda lahko berejo tudi ostali otroci, sem se odločila po srečanju s prijateljico, ki sem jo spoznala na Facebooku in je prav tako imela disleksijo, o svoji odločitvi, da nekaj podari otrokom, ki se otepajo z istimi težavami, kot jih je imela tudi sama, pove Urša Lamut.

Na predstavitvi knjig v novomeški knjižnici, je obe zgodbici otrokom in njihovim staršem, ki so predstavitveni atrij napolnili do zadnjega kotička, predstavila s kamišibajem. Povedala jih je nekoliko drugače, kot je zapisano v knjigah, saj, kot pravi, nikoli ne pripoveduje na pamet, ampak spontano.

I. Vidmar

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava