posavje

Hrvati salamijade organizirajo z ženami, a čigavimi?

8.12.2017 | 15:40 | Besedilo in fotografije: Boris Blaić

Predsednik zveze salamarjev Mirjan Kulovec (desno) je imel v izkušenem salamarju Vinku Križniku pravega sogovornika.

Gostitelj srečanja na Orešju je bil Zdravko Mastnak (desno), kako pomembni so salamarji za občino, pa priča prisotnost celotnega vodstva občine, ki sta jo zastopala tako župan Srečko Ocvirk kot podžupan Janez Kukec.

Predsednik samoborskega salamarskega društva Zlatna Šajba Dubravko Viduč je sevniškemu kolegu Petru Camlohu izročil rojstnodnevno darilo.

Orešje nad Sevnico - Ko sta se Rudi Mlinarič in Peter Vrtovšek leta 1962 v stari sevniški gostilni prepirala, čigava salama je boljša, sta se v resnici pogovarjala o nečem precej modernem. Salame takrat še niso bile del tukajšnjega železnega repertoarja suhomesnatih dobrot, ampak precejšnja noviteta, ki so takrat še nekoliko sramežljivo konkurirale domačim klobasam.

Kot je na družabnem srečanju ob 55. obletnici najstarejšega salamarskega društva pri nas na posestvu Krakovo na Orešju nad Sevnico prejšnji četrtek pripovedoval priznani salamar Vinko Križnik iz Trobnega Dola pri Laškem, salame niso tako stare, kot si morda mislimo. »Na prazniku kolin se pri nas začnejo pogosteje pojavljati šele pred 60 ali 70 leti. Takrat je bil to izdelek iz mesa enega prašiča, zdaj pa je v njih že kar preveč predobrega mesa. Tekmujemo, da bi bila salama čim lepša, pozabljamo pa, da mora biti predvsem dobra,« je poudaril Križnik, ki na leto izdela kakih 11.000 salam, za katere ponosno pove, da so vse narejene po tradicionalnem postopku, a je kljub temu prva enaka zadnji.

Zbrani salamarji so z zanimanjem prisluhnili njegovemu predavanju, v katerem je za razliko od mnogih, ki svoje znanje ljubosumno skrivajo, o vseh postopkih in pasteh salamarstva govoril odkrito ter ob tem poslušalce pozval, naj tudi sami delijo svoje izkušnje, saj bodo le tako ohranjali in nadgradili znanje, ki je pri izdelavi salame še kako potrebno.

Za dobro salamo, pravi, moramo biti pozorni pri izboru sestavin, pri čemer je pomembno, da poznamo poreklo mesa in še posebej slanine. Obvladati je treba tehnologijo: od rezanja mesa, mešanja, polnjenja, prekajevanja in zorenja, predvsem pa si je za dober izdelek treba vzeti čas. Če naredimo vse, kot je treba, je uporaba vse bolj pogostih kemičnih veziv, fosfata, povsem nepotrebna. »Salama mora biti polna in elastična. Fosfat pa je kot cement, ki ji ne pusti dihati. Ko rezino salame pogledam proti svetlobi in v njej vidim luknjice, takoj vem, koliko je ura,« je bil kritičen Križnik.

Zanimivo in poučno predavanje je bilo sicer le del rojstnodnevnega praznovanja. Zbrane je uvodoma pozdravil Zdravko Mastnak, dolgoletni pokrovitelj »matere vseh salamijad« in gostitelj srečanja, ki ga je predsednik Društva salamarjev Sevnica Peter Camloh označil tudi za nekakšnega zunanjega ministra prireditve, ki je predvsem po zaslugi njegovega prehitro preminulega predhodnika Staneta Krnca že zdavnaj presegla lokalne okvire in postaja mednarodno prepoznavna.

Slovenska salamarska društva, ki so letos končno tudi uradno ustanovila nacionalno zvezo, je zastopal njen predsednik, prvi mož metliške Kolpe, sicer pa navdušen salamar in vinogradnik Mirjan Kulovec. Tudi on je sevniškim kolegom čestital ob njihovem jubileju in dolgoživosti prireditve ter napovedal širitev delovanja zveze, v katero je trenutno včlanjenih 16 društev.

Prišli so tudi hrvaški prijatelji iz Sv. Petra u Šumi in Samoborja, ki prav tako niso skoparili s pohvalami. Kot je poudaril Samoborčan Dubravko Viduč, brez sevniškega društva in tukajšnje salamijade ne bi bilo njihovega društva, po njegovi oceni najstarejša salamijada v Evropi in na svetu pa je vzor številnim podobnim prireditvam v širši in daljni oklici.

Hrvaški gostje so Sevničanom tudi hudomušno navrgli, da oni salamijado organizirajo z ženami in da ni s tem nič narobe, a je nekdo takoj vprašal, ali imajo pri tem v mislih svoje ali tuje žene. Strasti je brž pomiril sevniški župan Srečko Ocvirk, ki je predlagal, naj upravni odbor društva o tej temi razpravlja za tesno zaprtimi vrati, saj bo debata gotovo zelo burna.

Sicer pa je svojo zgodnjo izkušnjo s salamijado z zbranimi delil tudi direktor KZ Sevnica Borut Florjančič, ki je za prireditev izvedel kot otrok, ko je bil priča domačemu špetiru, ki je bil posledica očetovega preveč intenzivnega sodelovanja na eni od salamijad. Sicer pa je poudaril, da je tudi KZ Sevnica dolgoletni sopotnik salamijade in da bi pokroviteljstvo nad prireditvijo morali vpisati kar v statut zadruge, ki se lahko pohvali, da njihova tradicionalna sevniška salama postaja pravi prodajni hit, uspešno zgodbo pa bodo nadaljevali še s kakim novim izdelkom.

‹ nazaj