Najprej izdelal veslo, nato še sup

31.12.2017 | 11:00

Tako kot sup so tudi vesla povzeta po veslih, ki jih uporabljajo pretežno v Avstraliji, in so tudi vsa unikatna, narejena pa so iz več vrst lesa.

»Zakaj bi nekdo sploh kupil lesen sup?« se je vprašal Andrej Vlahov iz Jurjevice pri Ribnici skoraj v istem trenutku, ko se je odločil, da bo sup naredil. In si je domala v isti sapi tudi odgovoril: »Zaradi igrifikacije!«

Andrej si je od nekdaj želel, da bi naredil leseno plovilo. »Verjetno to izhaja iz rodu,« pravi rojeni Ribničan. Po očetu, ki je doma iz Dalmacije, ima namreč korenine pomorščakov in od tod ljubezen do plovil, po materini strani pa mu je blizu delo z lesom, saj je bil stari oče mizar. A da bi se lotil izdelave plovila, nikoli ni bilo časa, ali kot pravi: »Imel sem kup izgovorov, da tega nisem naredil.«

Po poklicu elektrotehnik se je 15 let kot podjetnik ukvarjal s podatkovnimi omrežji, potem pa je prišel trenutek v življenju, ko se je vprašal, kaj kot oseba pomeni za družbo in kaj lahko s svojim delom družbi doprinese. Tako je leta 2013 začel izdelovati kanu. Ker ni bil iz stroke, je za pomoč zaprosil Anžeta Logarja iz podjetja Lakercraft z Bleda, ki izdeluje lesena plovila. »Dal mi je skripto v finščini, iz katere sem razbral, kako narediti načrt za kanu,« pravi.

Kanu je naredil v tehniki lepljenja letvice na letvico. »Izdelek je zelo lep, je pa to zelo zamudno delo. Ugotovil sem, da se od tega ne bo dalo živeti,« pravi in dodaja, da je vedel, da bo sup tisti izdelek, ki ga bo izdeloval, ko je bil že na koncu dela na kanuju. Ugotovil je namreč tudi, da je kanu razmeroma neroden za enega človeka in da je sup bistveno bolj uporaben na rekah, kot je denimo Kolpa, če ga je treba prenesti preko brzic, pa tudi, da je sicer povpraševanje po supih kar desetkrat večje kot po kanujih.

ZA CELODNEVNO UPORABO

»Najprej sem naredil veslo, šele potem sup,« pravi. Leto dni je trajalo, da je naredil načrte za sup. »Želel sam narediti sup, ki bo uporaben za celodnevno, če ne celo za večdnevno potovanje, kar pomeni, da mora biti dovolj velik in razmeroma stabilen, saj človeka utrudi, če je sup nemiren,« pravi Andrej, ki je o tem, kakšen sup izbrati glede oblike, plovnosti in namena, zelo veliko prebral na spletu. Kot najbolj primernega za Slovenijo je ocenil sup kaholo, ki ga Avstralci uporabljajo prvenstveno za prečkanje zalivov. Njegova nosilnost je namreč okoli 150 kg, kar pomeni, da je primeren za potovanje, saj lahko sprejme odraslo osebo in prtljago, za pritrditev katere je Andrej v notranjost supa namestil magnetna pritrdila, sam sup pa je tudi težak le 17 kg, tako da ga človek lahko prenese čez brzice, če je to potrebno.

PILOTNI PROJEKT

Kaholo spada med večje supe, ki jih izdelujejo v velikosti 3,8 in 4,27 metra, vendar pa se je Andrej odločil, da večjih od 3,8 metra, ki so sicer deklarirani kot supi za dekleta, ne bo delal. »Na reki bi bilo večjega že težko obrniti, saj se lahko zapleteš v veje,« pravi ves čas z mislimi na to, da bodo njegove supe lahko uporabljali na Kolpi. Že ko se je odločil, da bo naredil sup, mu je dal namreč že tudi namen, in sicer igrifikacijo, kot območje, kjer naj bi se igrifikacija izvedla kot pilotni projekt, pa si je izbral Kočevsko. Pri tem pa, kot pojasnjuje, izbira občine Kočevje ni bila naključna. Kočevska namreč nima samo Kolpe, ampak tudi Rudniško in Reško jezero ter številne naravne, kulturne in zgodovinske znamenitosti, poleg tega pa je Andrej kar 20 let živel v Kočevju in mu je veliko pomagal prav kočevski PIK, ko se je začel ukvarjati z lesom.

V KOČEVSKI ZGODBI

Vsi Andrejevi leseni supi imajo intarzije pretežno s podobami živali, s katerimi se supi tudi vključujejo v kočevsko turistično zgodbo.

Andrej je zato tudi svoje supe, ki so narejeni iz vodoodporne vezane plošče iz vrste lesa okume predvsem zato, da se jih da narediti serijsko, pri čemer ni nujno, kot pojasnjuje, da kupec naroči že sestavljen sup, ampak lahko tudi samo na CNC-stroju narezane lesene dele in si nato sup sam sestavi, pobarva in zaščiti, vklopil v kočevsko turistično zgodbo. Ker so v hostlu v Kočevju sobe in tudi jadrnice na Rudniškem jezeru poimenovane po živalih, so tudi na intarzijah, ki so delo umetnice Catherine Zavodnik iz Ljubljane in zaradi katerih je vsak Andrejev sup unikaten, predvsem podobe živali.

Posebnost lesenih supov, ki jih Andrej izdeluje pod blagovno znamko Göttscheabar par, kar v kočevarski nemščini pomeni kočevski medved, pa je naprava za sledenje, ki jo zanj še vedno razvija oz. izpopolnjuje Jan Skubic iz Ljubljane. Pogoj za igrifikacijo je namreč, da se ve, na katero točko je sup prišel.

SAMI IZBERETE TEMO ZAKLADA

»Igrifikacija temelji na zbiranju zakladov, od vaše domišljije pa je odvisno, kaj pomeni, da ste dobili zaklad. Zaklad namreč lahko pomeni, da ste prišli v neko točko, lahko pomeni tudi poseben dostop do sicer plačljivih delov nekih virtualnih ogledov, lahko popust pri bivanju, ogledih in podobno, odvisno pač od sponzorjev, lahko neki izdelek ali pa tudi samo informacijo o nečem,« pravi in dodaja, da se lahko igrifikacijo poveže z zgodovino, kulturo, športom, gospodarstvom …, pri čemer pa je omogočeno, da si lahko vsak izbere področje, ki ga zanima, kar pomeni, da je možno na isti točki dobiti različne zaklade.

»Igrifikacije na takšen način nisem zasledil še nikjer na svetu,« pravi Andrej. Najpomembnejše pri tem pa je, kot poudarja, da ko bo vzpostavljena infrastruktura za igrifikacijo, o čemer se sedaj dogovarja z občino Kočevje, tistemu, ki bo na supu, ne bo treba ves čas gledati na telefon, ki bo sicer sprejemal podatke o osvojenih zakladih. »Namen je, da se ne gleda v svet skozi ekran, ampak se nemoteno uživa v naravi,« pravi. Informacije o tem, kako pridete do podatkov o zakladih, bo namreč telefon javil oz. jih bo mogoče dobiti šele, ko se bo sup vrnil na mesto izposoje oz. izhodiščno mesto.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 28. decembra.

Besedilo in foto: M. Leskovšek-Svete

Komentiraj prispevek