kočevsko-ribniško

Ne čakajo, da bo kdo drug izboljšal svet

30.1.2018 | 17:00 | Besedilo in foto: M. Leskovšek-Svete

Tjaša (levo) in Aida se poti že veselita, čeprav se zavedata, da bo na Madagaskarju težko. (Foto: M.L.-S.)

Kočevje - Letalsko karto so že kupile, tako da je sedaj dokončno znano: članice prve od letošnjih dveh skupin humanitarne odprave na Madagaskar se bodo na pot v vasico Matanga, kjer bodo tri mesece nudile zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo okoli tri tisoč tamkajšnjim prebivalcem, podale 4. maja letos. V odpravi, ki poteka pod okriljem sekcije za tropsko medicino medicinske fakultete v Ljubljani, ki ima že 30-letno tradicijo humanitarnih odprav, bosta letos tudi dve dekleti s kočevsko-ribniškega območja: Tjaša Žagar iz Sodražice in Aida Zečkanovič iz Kočevja.

Sedaj je dokončno in poti nazaj več ni. A zakaj bi si to kdo sploh želel? Absolventki splošne medicine Tjaša in Aida, kot tudi njuna kolegica Barbara Viltužnik iz Ljubljane ter absolventki dentalne medicine Ana Ferfolja iz Ajdovščine in Metka Kelbič iz Maribora si tega ne želijo. Že pred letom in pol so se namreč mlade zdravnice in zobozdravnice odločile, da ne bodo več čakale, da kdo drug izboljša svet namesto njih. V vasici, 770 km oddaljeni od glavnega mesta, do katere bodo zaradi slabih cest, ki jih uniči deževna doba, potovale 2 do 3 dni, bodo prebivalcem Matange in okoliških vasi zagotavljale zdravstveno oskrbo, ki je sicer zaradi visokih stroškov, oddaljenosti od bolnišnice in pomanjkanja medicinskega osebja v času, ko ni odprav, niso deležni.

POTREBNI POMOČI

Madagaskar je ena najrevnejših držav na svetu. Skoraj polovica prebivalcev te otoške države v Indijskem oceanu, ob vzhodni obali afriške države Mozambik, nima dostopa do zdravstvene oskrbe predvsem zato, ker primanjkuje zdravnikov. S pomanjkanjem zdravnikov se sicer srečujemo tudi v Sloveniji, a je na četrtem največjem otok na svetu ta problem še veliko večji: imajo namreč vsega le 0,15 zdravnika na 1000 prebivalcev, kar je kar 16-krat manj kot pri nas. Poleg tega so zdravstvene storitve večinoma predrage, da bi si jih domačini sploh lahko privoščili. Zdravstvena oskrba, ki jim jo omogočajo humanitarne odprave, je za večino tamkajšnjih prebivalcev edina prava zdravstvena oskrba, ki so je deležni, saj jim misijonarke, ki so izučene medicinske sestre in vodijo ambulanto v času, ko ni odprav, nudijo le najosnovnejšo.

LAKOTA IN TUDI KUGA

Dekleta se bodo v Matangi spopadala predvsem z lakoto, saj je približno polovica otrok na Madagaskarju podhranjenih. Poleg pogostih parazitskih bolezni črevesja so zaradi slabe precepljenosti hud problem tudi otroške nalezljive bolezni, kot so vodene koze in ošpice, ki so za oslabele otroke še posebej nevarne, najpogostejši vzrok za smrt otrok, mlajših od 5 let, pa je še vedno malarija. Podobno kot pri nas otroci pogosto zbolevajo za virusnimi okužbami, na primer bronhiolitisom, podobne pa so tudi bolezni odraslih, saj imajo pogoste težave s skeletnimi in mišičnimi bolečinami, gastritisi in podobno. Vendar pa odrasle prebivalce Madagaskarja ogrožajo še malarija, tuberkuloza in parazitne okužbe. V primerjavi z ostalimi afriškimi državami je okužba z virusom HIV na Madagaskarju redkejša, posebnost Madagaskarja pa so razmeroma pogoste okužbe s kugo. Tam se namreč zgodi kar približno polovica vseh primerov kuge na svetu. Vendar pa, kot pravita Tjaša in Aida, v vasici na severu Madagaskarja, kjer bodo stanovale v bližini ambulante v zidani hiši, kar je za Madagaskar pravi prestiž, kuge, ki je sicer ravno sedaj spet aktualna, ni.

ŽIVLJENJSKE IN MEDICINSKE IZKUŠNJE

V ambulanti v Matangi, ki deluje v sklopu slovenskega misijona, za katerega je 10 let skrbel misijonar Izidor Grošelj, ki danes zbira denar za popravilo ceste do vasi in pomaga medicinskim humanitarnim odpravam, bodo mlade zdravnice zdravile različne akutne, kronične in infekcijske bolezni, kot sta malarija in tuberkuloza, v eni od treh ambulant, ki sestavljajo dispanzer z lekarno, pa bosta zobozdravnici odkrivali in zdravili bolezni zob in ustne votline. Vse pa bodo delovale tudi na področju izobraževanja in preventive, s čimer bodo nadgradile delo prejšnjih odprav.

»Delale bomo samo tisto, kar znamo,« pravita Tjaša in Aida in dodajata, da gresta na Madagaskar po življenjske in medicinske izkušnje, nikakor pa ne, da bi se na Malgaših učile. Če bo kaj presegalo njihovo znanje, bodo pomoči potrebnega napotile v najbližjo bolnišnico, ki je sicer oddaljena 150 km. Vedo pa iz izkušenj prejšnjih odprav, da se za to na splošno le redki odločijo, tudi če se jim pomaga pri plačilu za bolnišnično zdravljenje. Obolelega mora namreč spremljati in zanj v bolnišnici skrbeti eden izmed svojcev, kar pa pomeni, da morajo pustiti svoje delo, kmetijo, otroke … Tega pa si večina ne more privoščiti.

VELIKI STROŠKI

Organizacija in izvedba odprave sta povezani z velikimi stroški, za kritje katerih pa morajo dekleta poskrbeti same. Na podlagi izkušenj predhodnih odprav za celotno odpravo potrebujejo okoli 17 tisoč evrov. Za zdravila in sanitarni material, kot so denimo sterilne rokavice, ki jih tako kot nekatera zdravila na Madagaskarju ni možno kupiti in jih bodo zato nabavile še pred odhodom, ter za prevoz opreme potrebujejo osem tisoč evrov. Skoraj pol toliko so stale letalske karte in vize, 1.500 evrov pa znašajo stroški cepljenja in antimalariki ter nezgodno in zdravstveno zavarovanje za dekleta. Enak znesek so predvidele tudi za oskrbo bolnikov oz. za nujne hospitalizacije.

Do sedaj jim je uspelo zbrati 13 tisoč evrov in tudi že kar nekaj zdravstvenega ter sanitetnega materiala, še vedno pa potrebujejo tako denar kot pomoč v materialu. Najmanj, kar lahko storite, pa je, da se denimo znebite očal, ki jih ne potrebujete več. Zbirajo namreč tudi stara očala, in sicer v Optiki Poznič v Ribnici.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu, 25. januarja 2018.

‹ nazaj