12.2.2018 | 18:00
“Slovenka sem,” danes z visoko dvignjeno glavo povem prav vsem. In ljubim to deželico, pod budno varstvo mogočnega Triglava postavljeno. Vso lepo in zeleno, mojim očem tako zaželeno.
Meditacija je v osnovi namenjena temu, da se umirimo in povežemo s sabo, da začutimo sporočila naše duše. Načinov meditiranja je nešteto. Nekateri meditativno stanje najlažje dosežemo v popolni tišini zaprtega prostora, sedeč v lotosovem položaju. Drugi enako stanje doživimo med prijetnim sprehodom v naravi ali poslušanjem umirjene glasbe, izvajanjem joge, umetniškim ustvarjanjem, delom na vrtu ali ukvarjanjem s katerokoli drugo dejavnostjo, ki nas vodi v stanje notranje umiritve in sprostitve.
Meditacija za Slovenijo je vodena in okvirno traja 30 min. Na začetku se čim bolj udobno usedemo ali uležemo na tla, zapremo oči ter vsaj nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo, da sprostimo svoje misli in telo. Sledi prepuščanje zvokom glasbe, na kar vas z besedami vodim skozi proces. Vsebina meditacije je namenjena globokemu povezovanju s pravljičnimi, bajeslovnimi in drugimi slovenskimi junaki kot npr. Zlatorog, kralj Matjaž, kralj Samo, kraljica Vida, Gospodična iz Gorjancev, Martin Krpan, Peter Klepec, lovec Jerman, Miklova Zala, zmaj Lintver, idrijski Perkmandeljc. Ali pa dogodkom kot so npr. nastanek blejskega jezera ali pa mesta Črnomelj.
Za tem sledi igranje vlog, med katerim udeleženci meditacije odigramo posamezne junake iz pravljic, bajk, pripovedk, s katerimi smo se pred tem povezovali. Slednje običajno traja od 30 min pa do ene ure.
Tako v sebi prebudimo globoko vez z našim narodom, iz slovenskega ozemlja odstranjujemo zastarele občutke in težke energije, pomagamo dvigovati narodno zavest, oživljamo starodavno resnico o veličini in lepoti naše dežele pod Triglavom, oživljamo moč slovenskega jezika, vzpostavljamo globoko povezavo našega rodu z duhovnim svetom in mamo naravo …
KJE: Novo mesto, Glavni trg 24, Tempelj POT SRCA
KDAJ: ponedeljek, 12.02.18, ob 18.00 uri
CENA: prostovoljni prispevki
PRIJAVA: milena.matko@siol.net
PRIPRAVA NA MEDITACIJO: preberimo si pripovedko o kralju Samotu
Naši slovanski predniki so zemljo orali z lesenim plugom, z drevesno rogovilo. Sejali so rž, proso, bob in lan. Iz lanu so izdelovali obleko. Posodo so izdelovali iz lesa, kamna in gline. Poznali so tudi že čebelarstvo. Najljubša pijača jim je bila medica. Gozdovi, polja, travniki, pašniki in potoki so bili skupna last. Gradili so preproste utrdbe, ki so jih imenovali gradišča. V času nevarnosti so se zatekli v ta gradišča, v mirnem času po so tam zamenjavali blago. Častili so naravo in verjeli, da je vse dogajanje v naravi delo dobrih in manj dobrih bogov in hudih besov ter drugih nadnaravnih bitij.
V nemirnih časih preseljevanja narodov so divja ljudstva preplavljala Evropo. Če so se Slovani hoteli upreti svojim sosedom, bojevitim Obrom, ki so živeli v Panonski nižini, so morali združiti vse svoje moči.
Kraj Samo je prvi in doslej edini vodja, ki je pod svojo oblastjo združil vsa slovanska plemena od Baltika do Jadrana. To se je zgodilo leta 623. Kot vodja vseh združenih slovanskih sil je napadel Obre in jih premagal. Ta velik uspeh je Slovane poučil, da je le v slogi moč, zato so tudi po tej slavni zmagi ostali pod Samovim modrim vodstvom. Kraj Samo je obdržal vrhovno oblast in vladal združenim Slovanom celih 35 let (623-658). Le malo vemo o tem izrednem možu naše zgodovine. Vemo le to, da je imel svoje središče v Karantaniji, na današnjem Koroškem. Karantanijo so z vseh strani varovale gore. Močna Samova dežela je bila vsem Slovanom mogočna varuhinja proti Obrom na vzhodu in Frankom na zahodu.
Frankovski kraj Dagobert je s Samom sklenil trgovinsko zvezo. Frankovski trgovci so nato začeli prihajati na slovansko ozemlje in tu prodajati svoje blago. Kralj Samo pa je počasi spoznal, da ti frankovski trgovci v resnici niso zgolj trgovci, ampak tudi Dagobertovi ogleduhi, ki so prišli v njegovo deželo zato, da bi pripravili pot Dagobertovi vojski. Slovani so zato te trgovce napadli in jim zaplenili njihovo blago. To je sprožilo spor med Dagobertom in Samom. Dagobert je poslal k Samu svojega odposlanca z imenom Siharij, a užaljeni Samo ga ni hotel sprejeti. Ni mu dovolil niti vstopa v svoj dvor. Zviti Siharij pa se je oblekel v slovansko obleko, pritihotapil se je na Samov dvor in z zvijačo mu je uspelo stopiti pred kralja.
Siharij je razložil kralju Samu Dagobertove zahteve. Kralj Samo naj bi kaznoval napadalce na Dagobertove trgovce in dal odškodnino za odvzeto blago. Kralj samo te Dagobertove zahteve ni hotel sprejeti, dovolil pa je, da bi ustanovili sodišče, ki bi razsodilo ta spor in tudi morebitne prihodnje podobne spore. Neprevidni Siharij pa je nato začel kralju Samu groziti in zahtevati, naj se on in njegovo ljudstvo pokorita kralju Dagobertu. Izkušeni in modri kralj Samo mu je mirno odgovoril: »Saj smo na uslugo Dagobetu, mi in naša zemlja, če le hoče z nami v prijaznosti živeti!«
Na te prijazne besede je Samo dobil usoden Siharijev odgovor: »Ni mogoče živeti v prijateljski zvezi s poganskimi psi!«
Po teh besedah so Siharija vrgli s Samovega dvora.
Ko se je Siharij vrnil h kralju Dagobertu in mu povedal, kaj se je zgodilo, ja Dagobert zbral vojsko in pridobil tudi Langobarde, da so se mu pridružili v vojni proti Samovim Slovanom. Tudi Slovani so se pripravili na boj.
Langobardi so na jugu premagali Slovane. Glavna bitka pa se je bila leta 631 s kraljem Dagobertom pri Vogastigradu. Kralj Samo je zbral veliko vojsko. Tri dni je trajala bitka. Končala se je z zmago Slovanov. Kralj Dagobert je moral zbežati z bojišča in dokler je bil kralj Samo živ, ni nikdar več tvegal napada na njegovo državo.
Čeprav je Samova država po njegovi smrti razpadla, je vendar imela trajen pomen za vse Slovane. Rešila jih je obrskega jarma in jih dvignila na višjo raven življenja. V ljudskem spominu vseh slovanskih narodov je kralj Samo ostal kot svetla osebnost svobodne skupne preteklosti. Če bi Slovani ohranili enotnost iz Samovega časa, bi bila zgodovina Evrope zelo drugačna.
Dobrodošli tudi vaši znanci, prijatelji in vsi ljudje srčnosti.
Topel objem in vse lepo do snidenja,
Milena Matko
Ocene komentarjev