dolenjska

V bolnišnični šoli in vrtcu je na prvem mestu zdravje

17.3.2018 | 12:30 | Janja Ambrožič

Ksenja Udovč (leva, v modri jopici) in Lilijana Barun Čop (Foto: J. A.)

Novo mesto - DRUGAČEN TEMPO. Ko človek pomisli na šolo, mu verjetno hitro na misel pride ocenjevanje. A v bolnišnični šoli ga ni, tam je samo prijazna učiteljica, ki se prilagodi vsakemu otroku posebej. Enako veja za bolnišnični vrtec, v katerem vzgojiteljica poskrbi, da se otroci počutijo domače in sproščeno.

Obiskali smo otroški oddelek Splošne bolnišnice Novo mesto v tretjem nadstropju zgradbe. Do najmlajših bolnikov vodijo pisana steklena vrata, skozi katera ni mogoče priti neopazno, saj jih mora odpreti nekdo od zaposlenih.

Vrata ki vodijo na otroški oddelek. (Foto: J. A.)

Takoj, ko obiskovalec vstopi v prostore tega oddelka, opazi, da so drugačni od preostalih v bolnišnici – tam je veliko izdelkov otrok, barv, igrač, knjig … Prevzame te občutek domačnosti.

Vzgojiteljica in učiteljica se od zdravstvenega osebja ločita že po oblačilih, saj nimata belih oz. modrih uniform. Profesorica razrednega pouka Lilijana Barun Čop je sicer zaposlena na Osnovni šoli Drska, vzgojiteljica Ksenja Udovč pa v Vrtcu Ciciban Novo mesto.

SPRVA PRETIRAVALA

»Bolnišnična šola deluje od šolskega leta 2007/2008. Naša praksa je, da se učiteljice menjamo na tri leta, tako sem jaz že četrta po vrsti. Tukaj sem drugo šolsko leto. Sicer še vedno hodim na matično šolo, kjer imamo krožek, pa tudi nadomeščam, ko je treba,« pojasni učiteljica.

Delo v bolnišnici je popolnoma drugačno od tistega, ki ga je 23 let opravljala na šoli. »Na šoli imaš stalne učence skozi vse šolsko leto. Dobro jih poznaš in tudi delo poteka kontinuirano. V bolnišnici je povsem drugače, saj se učenci hitro menjajo, manj jih je. Poleg tega so bolni in ne morejo delati tako kot zdravi. Lani, ko sem začela delati tukaj, sem bila na začetku še zelo storilnostno naravnana. Priznam, da sem malo pretiravala v tem, da sem takoj hotela delati po učbenikih, delovnih zvezkih. Tukaj to ne gre tako, na prvem mestu je zdravje in moraš se prilagoditi posamezniku. Šola tukaj ni tako pomembna kot zdravje.«

Pouk v bolnišnični šoli je prilagojen posamezniku. (Foto: L. Barun Čop)

BREZ OCEN

Izpostavi, da pri njih otroci v večini primerov ostanejo le nekaj dni. Delo poteka individualno, v večini primerov se najprej z učenci pogovori, katero snov obravnavajo v šoli, in temu prilagodi naloge ali učne liste. »Tukaj ni spraševanja in preverjanja, v bolnišnični šoli v glavnem utrjujemo znanje, da se učenec potem lažje vrne v šolo. Delo prilagodim zdravstvenemu stanju učenca, nekateri zmorejo delati samo 20 minut, drugi tudi dve uri.«

V izjemnih primerih, ko učenci v bolnišnici ostanejo dlje časa, je tudi delo nekoliko drugačno. »Lani je bila ena deklica tukaj en mesec. Z njo sva resno delali vsak dan. Kontaktirala sem njeno razredničarko, da sva se dogovorili, kaj naj predelava. V takšnih primerih so zelo pomembni tudi starši, ki navadno poskrbijo za vez z matično šolo.«

Učiteljica v bolnišnici ne poučuje samo razredne stopnje, pomaga tudi učencem predmetne, v zahtevnejših primerih pa pokliče svoje kolege z matične šole in pridejo poučevat npr. matematiko, fiziko, angleščino. Na otroškem oddelku se znajdejo tudi dijaki (tam sprejemajo otroke do 18 let), oni si sami priskrbijo gradivo, ona jih le spodbuja k delu.

»Delo bolnišničnega učitelja zahteva iznajdljivost, prilagodljivost, ustvarjalnost, empatijo in dobro poznavanje učnega programa,« še izvemo.

INDIVIDUALNO DELO

Ustvarjalno dopoldne, triletnik lahko naredi zelo lepo pustno masko. (Foto: L. Barun Čop)

Vrtec v bolnišnici deluje že več kot tri desetletja. Enake lastnosti, kot jih mora imeti bolnišnična učiteljica, so potrebne tudi pri bolnišnični vzgojiteljici. Vzgojiteljica Udovčeva v bolnišničnem vrtcu dela šele dva meseca, sicer ima že 13 let delovnih izkušenj. »Dokler nisem prišla sem, si nisem čisto predstavljala, kako poteka delo. Tukaj je precej individualnega dela že zaradi zdravstvenega stanja otrok. Tako delam z otroki, ki denimo morajo biti v izolaciji, nekateri lahko pridejo v igralnico in lahko delamo v manjših skupinah, poskušam jih povezovati po parih v sobah. Dejstvo je, da so otroci bolni, razdražljivi in jih je strah. Moja naloga je tudi, da jih potolažim, jim ponudim varnost, domačnost in sproščeno vzdušje, hkrati pa poskrbim za primerne dejavnosti. Upoštevati moram, da so z otroki tudi starši. Pri dejavnostih sodelujem z učiteljico, skupaj načrtujeva tematiko,« pojasni vzgojiteljica in doda, da zelo spodbujata tudi medsebojno sodelovanje mlajših in starejših otrok.

Obe sogovornici povesta, da je prisotnost staršev včasih pozitivna okoliščina, saj pomagajo zgraditi most med njima in otroki, v nekaterih primerih pa je lažje, če lahko delata samo z otroki.

Imajo veliko knjig, mnoge od njih so podarili posamezniki. (Foto: J. A.)

Tako učiteljica kot vzgojiteljica morata ves čas sodelovati z zdravstvenim osebjem in se prilagajati preiskavam, posegom … Pogosto sta prav onidve tisti, ki pomagata pri tem, da se otroci lahko sprostijo, tako se zgodi, da jima tudi zdravniki in medicinske sestre namignejo, kdo potrebuje dodatno spodbudo.

VESELI OBISKOV ZDRAVIH OTROK

»Otroka na bivanje v bolnišnici ni mogoče pripraviti. Poleg bolečine in slabega počutja je treba upoštevati tudi strah do tujega okolja in neznanih obrazov. Dobro je, če otrok bolnišnico in otroški oddelek vidi, ko je zdrav in je le radoveden obiskovalec, zato so obiski skupin iz vrtcev ter šol pri nas zelo dobrodošli,« izpostavi vzgojiteljica.

Izvemo, da je pri njih vedno zelo pestro, saj jih redno obiskujejo Rdeči noski, društva, košarkarji, knjižničarji, ki pripravljajo ure pravljic, glasbena šola, prostovoljci, dedek Mraz …

Jedilnica, ki je lahko tudi igralnica in učilnica. (Foto: J. A.)

Obe sogovornici sta povedali, da jima je delo v bolnišnici zelo všeč, predstavlja jima velik izziv, saj skorajda vsak dan prihajata v stik z novimi otroki in vsak od njih je zgodba zase. Zavedata se, da sta prav onidve tisti, ki lahko olajšata marsikatero stisko, in da otrokom lahko polepšata dni, ki jih morajo preživeti v bolnici.

Ne eni ne drugi niti za trenutek ni bilo žal, da sta prevzeli delo bolnišnične učiteljice oz. bolnišnične vzgojiteljice. Otroci in starši, ki ju navdušeni pozdravljajo tudi zunaj bolnišničnih zidov ali pa ju ob kontrolah radi obiščejo, pa so dokaz, da delata dobro. Ne dobro, odlično!

Članek je bil objavljen v prilogi Dolenjskega ista Živa 22. februarja 2018.

‹ nazaj