Janezovi pletarski izdelki navdušujejo

18.3.2018 | 16:00

Janez Hočevar je lahko ponosen na svoja rokodelska dela.

Janez Hočevar je lahko ponosen na svoja rokodelska dela.

Dobruška vas - Nekoč so na vasi pozimi, ko ni bilo drugega dela, skoraj pri vsaki hiši pletli košare, peharje, koše in podobne stvari, ki so jih potrebovali pri delu na kmetiji ali v gospodinjstvu. Danes to rokodelstvo obvlada malokdo. Med redke pletarske mojstre nedvomno sodi Janez Hočevar iz Dobruške vasi - plete že več kot pol stoletja.

»Pri hiši je pletel že moj stari oče, jaz pa sem se te obrti naučil od svojega očeta Lojzeta. Najprej sem mu seveda pomagal, ga opazoval pri delu, potem pa sem začel še sam vezat šibce. Oče mi je sprva dajal bolj ostanke, da mu nisem uničil najboljši material, tako da moji prvi peharčki seveda niso bili najbolj lični, a počasi sem dobival izkušnje in pri desetih letih sem že sam zapletel steklenico,« se spominja Janez Hočevar, ko klepetava v njegovi zidanici na Vinjem Vrhu, kjer ima shranjene številne pletarske izdelke: od košar, jerbasov, peharčkov, cekarjev do opletenih steklenic različnih velikosti.

Danes zna redko kdo še plesti košare, koše...

Danes zna redko kdo še plesti košare, koše...

Nemalo peharčkov za kruh je naredil za razne gostilne, jerbasov in košar za društva podeželskih žena, pletene steklenice pa za cvičkarije, za razna vinogradniška društva, med drugim tudi za vinogradniško društvo Vinji vrh - Bela Cerkev, katerega član je. V svojem vinogradu prideluje zlasti cviček, pa tudi šmarnico in kar nekaj priznanj s tekmovanj že visi v njegovi zidanici. Evropski poslanec Lojze Peterle, s katerim ga veže prijateljstvo, je njegovo »flašo« že odnesel tudi v Bruselj, na kar je Janez ponosen.

VELIKO DELA ZA MATERIAL

Pred tridesetimi leti je naraven material sicer nadomestila plastika, a Janez vseskozi plete iz naravnih stvari, predvsem iz bek in vrbovih šib, ki si jih priskrbi sam. S tem ima nemalo dela, še morda več kot s samim pletenjem. Vrbe ima posajene v vinogradu, kar nekaj pa mu jih priskrbi kolega, ki ima vrbe posajene ob potoku Radulja.

Kot pravi, vrbe obreže jeseni, ko odvržejo listje, pri čemer je nepogrešljiva pomoč žene Anice. »Jaz jih preberem in najboljše izberem za pletenje, slabše pa za vezanje trte,« pove Janez. Vrbove šibce večino spravi v vreče, da ostanejo vlažne. »Pred uporabo jih moram nato skuhati v kotlu, kar kako uro morajo vreti, da se potem lepo obelijo,« pove Janez in doda, da tiste šibce, ki jih shrani v vodi, spomladi le obeli - ko odženejo. Zato dobi material različnih barv - svetle šibe so tiste iz vode, rjave pa so kuhane.

Ko so šibe obeljene, jih Janez dobro posuši - ali na krušni peči ali na soncu. »Tako pripravljene lahko čakajo tudi deset let in več na podstrehi,« pove. A ko se Janez loti dela in si zamisli svoj izdelek, mora izbrano šibje še popariti, da se omehča in »z njimi potem delam kot z elastiko«. To med pletenjem počne sproti, sicer se šibce lomijo. Ko je košara, pehar ali kaj drugega narejeni, jih je treba še enkrat dobro presušiti, da so odporni. In kaj storiti, če se te lepe stvari umažejo? »Hitro jih je treba umiti z mlačno vodo, po potrebi skrtačiti, ter nato splahniti in posušiti, da vrbje ne gnije,« pove Janez.

LIČNI IN TRDNI IZDELKI

Janezovi pletarski izdelki navdušujejo

Janezovi pletarski izdelki so kombinirani iz belih in rjavih šibc ter bek. Za dno košar včasih uporabi tudi orehov les, ravno tako poparjen. »Pazim, da so moji izdelki ne le lični, ampak tudi trdni. Ročaj opletene steklenice npr. pletem od spodaj navzgor, da je ja močan in trden ter se ne izpuli. Ravno tako čvrsto spletem dno,« zatrdi Janez in pove, da se pri tem delu včasih bolj poti kot pa pri kopanju v vinogradu, čeprav za nepoznavalca izgleda lahko. Da o vztrajnosti in potrpežljivosti ne govorimo. Sicer pa ena večja košara oz. jerbas zahteva kar dva dni dela.

Izdelkov za lepši izgled ne lakira kot mnogi ribniški mojstri, zlasti ne tistih, iz katerih se ponuja hrana. Prisega na naravo.

Pa je Janez svoje rokodelsko znanje prenesel na mlajši rod? Od vseh štirih otrok ima največ smisla za pletenje najmlajša hčerka Barbara, pravi naš sogovornik, ki upa, da mu to morda uspe pri kakem vnuku. Ima že dva. »Danes sem res menda edini v fari, ki še to počnem. Moj cilj ni zaslužek, pletem bolj za svojo dušo, ker znam in ker si mislim, da bo tako za mano ostal kak spomin. Dokler bom zmogel, bom vztrajal,« pove 64-letni Janez Hočevar in omeni težave s hrbtenico. Sicer pa ne zna plesti le iz vrbja, ampak tudi koruzo. Skorajda ni leta, da se ne bi v njihovem kozolcu sušila lepo spletena koruza v dvometrskih cofih. Vsak, ki se pelje mimo, jo občuduje.

Besedilo in foto: L. Markelj

Galerija

Komentarji (1)

18.3.2018OceniMarjetica 
Gospod Hočevar ko berem ta članek,se spomnim mojega pokojnega očeta,ki je tudi pletel košare,koše,peharje..žal mi je,da se v otroštvu nisem naučila te veščine..premlada sem odšla od doma..imam pa željo da se naučim in upam,da se mi izpolni..pri vašem delu vam želim še veliko uspeha in upam,da koga naučite

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava