dolenjska

Po poteh Štukljeve dediščine: Kdo ve za Miho Oswalda pa plavalce in smučarje?

24.3.2018 | 17:00 | Igor Vidmar

Tekmovalna vrsta novomeških sokolov, ki je nastopila na petem pokrajinskem zletu v Ljubljani: Srečko Picelj, Premru, Rudolf Murn, Jože Splichal, Vinko Bon, Slavko Strajnar … (Vir: Bogo Komelj, Novomeški Sokol 1887–1945)

Prva svetovna vojna je globoko in tragično zarezala v življenje naših ljudi. Številni sokoli so morali obleči vojaško suknjo in oditi na fronto, boriti se za cesarja, ki, vzgojenim v narodnem domoljubju, ni bil njihov.

Kot je zapisal Bogo Komelj v knjigi Novomeški Sokol 1887–1945, so svoje prepričanje drago plačali, bili so med obtoženci v petih veleizdajniških procesih, petdeset jih je bilo obsojenih na smrt in usmrčenih, mnogi se niso vrnili s fronte, med tistimi, ki so dezertirali iz avstro-ogrske vojske in se prostovoljno borilo proti njej, je bila polovica sokolov.

V METLIKI TIK PRED VOJNO

Leto pred začetkom prve svetovne vojne je z enoletno zamudo novomeški Sokol praznoval petindvajsetletnico delovanja z zletom Slovenske sokolske zveze v Novem mestu. Dvesto novomeških sokolov je gostilo 1147 sokolov in drugih gostov, zleta so se udeležili tudi češki, hrvaški in srbski sokoli, njihov nastop pa si je ogledalo več kot dva tisoč ljudi, kar je toliko, kot je bilo tedaj vseh prebivalcev Novega mesta. Zadnja akcija novomeških sokolov je bilo srečanje s sokolskimi brati v Metliki, 12. julija leta 1914, šestnajst dni pred začetka do tedaj največje morije v zgodovini človeštva.

Vojna je sicer prekinila dejavnost novomeških sokolov, a sokolski duh ni usahnil. Ponovno so se novomeški sokoli zbrali 11. novembra 1918 na občnem zboru. To pravzaprav niti ni bilo po vojni, saj se je prva svetovna vojna končala prav ta dan, uradno ob enajstih dopoldne, a je marsikje, do koder novica o podpisu premirja z Nemci ni prišla pravočasno, pokalo tudi še po tej uri. Tisti večer se je starosta novomeških sokolov dr. Ivan Vasič poimensko in z nekaj besedami o vsakem spomnil vseh bratov, ki jih ni bilo več med živimi, med drugimi tudi načelnika Frana Gregorca, ki je bil zaslužen za preporod po letu 1906, tiskarja in žurnalista dr. Karla Slanca pa Davorina Zwittra in drugih.

PO VOJNI

Po tem občnem zboru so novomeški sokoli nadaljevali pred štirimi leti prekinjeno dejavnost, kot da se ni nič zgodilo oziroma natančneje – ubadali so se še naprej z istimi težavami kot desetletja pred vojno. Največja težava je bila nedvomno ta, da še naprej niso imeli lastnega doma s telovadnico, kar ni rešil niti sokolski prevzem Narodnega doma in njegovo preimenovanje v Sokolski dom, saj v njem ni bilo nič boljših pogojev za vadbo, mnogi pa so odločitev, da že zbrani denar za nov Sokolski dom porabijo za vlaganje v obnovo stare stavbe Narodnega doma, označili za napako.

Za današnje poglede na šport so zelo zanimivi tudi nekateri sklepi, ki so jih januarja 1920 sprejeli zastopniki slovenskega sokolstva, ki so se tedaj izrekli tudi za združenje v Jugoslovanskem Sokolu. Tako so sklenili, da naj sokolstvo spoštuje vsako versko prepričanje, da mora biti žena enakopravna članica društva, a da naj bodo ženske pri vajah ločene od moških, da sokolstvo smatra za neprimerne tiste športe, ki služijo bolj zabavi kot telesni negi, med katere sodijo tudi tenis, plezanje, ribarjenje in konjeništvo. Zaukazali so tudi boj pri alkoholizmu in sokolom do osemnajstega leta prepovedali kajenje, za ostale pa je bila pri tej razvadi obvezna zmernost.

Sokol obdrži vodilno vlogo v novomeškem športu tudi po prvi svetovni vojni in pod njegovim okriljem se mladi Novomeščani poskusijo tudi v drugih športnih zvrsteh. Tako je v knjigi Novomeški Sokol 1887–1945 Bogo Komelj med drugim omenil tudi tekmovanje v plavanju leta 1920 v Novem mestu, na katerem so domačini zmagali na 100 m s časom 71,5 sekunde. Na prvi plavalni tekmi sokolskih žup Dravske banovine v Rogaški Slatini so jih novomeški sokoli od enaindvajsetih prvih mest osvojili kar enajst, to je več kot polovico.

NOVI ŠPORTI

Med obema vojnama se je v okviru sokolskih športov čedalje bolj uveljavljala lahka atletika, v kateri so, kot piše Komelj, novomeški sokoli dosegali zelo lepe uspehe, poleg nje pa tudi igre z žogo, še zlasti odbojka. Leta 1933 je novomeški sokol dobil smučarsko skupino, ki je tedaj štela kar 102 člana, ki so bili zelo uspešni tudi na zveznih tekmah, na katerih so na Jahorini na primer osvojili 1. in 3. mesto v smučarskem teku in med naraščajniki prvo mesto v smuku. V naslednjih letih so se udeležili tudi tekem na Pohorju, leta 1940 so tekmovali na Gačah in leto pozneje v Kranjski Gori, kar je bila zadnja zabeležena akcija novomeškega Sokola. Leta 1938 sta vnovič začeli delovati strelska in kolesarska sekcija.

So pa v Novem mestu po prvi svetovni vojni začela delovati tudi druga športna društva. Z združitvijo dveh klubov je tako na pobudo tovarnarja Josipa Medica 19. februarja 1922 nastal nogometni klub Krka, ki so ga že kmalu preimenovali v Elan.

Seveda je orodna telovadba tudi med vojnama ostala najpomembnejša športna dejavnost sokolov in tu je novomeški Sokol z Leonom Štukljem dosegel največje uspehe. Le redko kdo pa ve, da je z njim tudi na nekaterih največjih tekmovanjih nastopal še en član novomeškega Sokola, Mihael Oswald, ki je na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 z jugoslovansko vrsto osvojil četrto mesto, dve leti kasneje pa je na svetovnem prvenstvu v Lyonu prav tako v ekipnem mnogoboju osvoji srebrno medaljo. Oswald je poleg Štuklja tako edini novomeški športnik, ki je na tako veliki tekmi v olimpijskem športu osvojil medaljo v članski konkurenci.

Po okupaciji oziroma po ustanovitvi OF so se novomeški sokoli skoraj brez izjeme pridružili osvobodilnemu gibanju in začeli postopoma prehajati v vrste partizanskih borcev, športne dejavnosti Sokola pa je bilo z začetkom vojne konec.

Po vojni je vlogo Sokola na športnem področju kmalu prevzelo Telovadno društvo Partizan, ki je športno dejavnost razširilo tudi na druge športe, ki so se postopoma osamosvajali. Tako so bila v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja v Novem mestu ustanovljena številna športna društva. Žal večina nima urejenih arhivov, zato se pisci zbornikov in kronik ob različnih jubilejih opirajo predvsem na poročanje časopisov, ki pa je bilo marsikdaj tudi pomanjkljivo, saj so bili še desetletja po vojni pisci večine športnih člankov predvsem priložnostni dopisniki in zunanji sodelavci, največkrat kar člani posameznih društev, marsikdaj pa je kaj napisano tudi po spominih nekaterih še živečih akterjev iz tistega časa, ki pa se vsega po toliko letih tudi ne spomnijo več natančno, a so njihova pričevanja kljub temu zelo dragocena.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista z dne 1. marec 2018.

‹ nazaj