dolenjska

CEROD: Še dve tožbi, pa bo vse urejeno

14.11.2021 | 16:00 | Igor Vidmar

Zgodba druge faze gradnje CeROD-a se z gradnjo objekta za mehansko in biološko obdelavo komunalnih odpadkov in zadnjimi tožbami počasi končuje. (foto: CeROD)

Novo mesto - Ustavitev projekta gradnje obrata MBO v okviru druge faze projekta CeROD je sprožila več tožb – Tožba petih občin za izgubljen denar iz EU je bila neuspešna, tožba konzorcija Helector - Riko se je končala s poravnavo, na sodišču pa sta še dve

Zgodba o CeROD-u se vije kot jara kača. Potem ko investitorjem, petnajstim dolenjskim, belokranjskim in posavskim občinam, leta 2015 ni uspelo pravočasno začeti gradnje načrtovanega objekta za mehansko in biološko obdelavo odpadkov in so projekt ustavile, se je neudejanjen projekt preselil na sodišče. Letos sta dve zadevi dočakali epilog, na končni razplet pa čakata še dve tožbi.

Zgodba z javnim podjetjem CeROD se je uradno začela 26. junija 2005, ko je tedanjih dvanajst posavskih, belokranjskih in del dolenjskih občin sklenilo družbeno pogodbo o ustanovitvi, z ustanovitvijo novih občin pa je je njihovo število naraslo na petnajst (prostorske in planske dokumente ter idejne projekte pa so začeli pripravljati že leta 1999).

Gradnja regijskega odlagališča je bila razdeljena na dve fazi. Prva je obsegala ureditev odlagalnega polja oziroma odlagališča nenevarnih odpadkov ob obstoječem odlagališču v Leskovcu pri Brusnicah, ki je tam delovalo od leta 1982 pa do leta 2007, ko je začelo poskusno obratovati novo odlagališče.

Drugo fazo gradnje so tedaj razdelili v dve podfazi. Prva je obsegala gradnjo 1,3 milijona evrov vredne čistilne naprave za izcedne vode z odlagališča, ki je začela delovati konec leta 2012, druga podfaza pa obsega gradnjo obrata za mehansko in biološko obdelavo odpadkov. Za oba sklopa 2. faze nadgradnje odlagališča, torej tudi za dejansko izgrajeno čistilno napravo, je bil pridobljen denar iz kohezijskega sklada in čistilna naprava je bila na ta način tudi sofinancirana. Nekaj denarja iz EU je torej kljub vsemu bilo počrpanega.

Nova direktiva

Prvega januarja leta 2016 je na ravni Evropske unije začela veljati nova direktiva, ki je prepovedovala odlaganje energetsko bogatih in biološko aktivnih odpadkov, kar je bilo sprejeto že nekaj let pred tem, to pa je bil tudi temelj za načrtovanje gradnje obrata za mehansko in biološko obdelavo odpadkov, v katerem bi se iz zbranih odpadkov izločilo vse, kar je možno uporabiti kot surovino, za proizvodnjo energije ali dodatno obdelati. Tako bi v skladu z zahtevami evropske zakonodaje na deponiji odložili le 20 do 25 odstotkov skupne količine zbranih odpadkov. Začetek veljavnosti direktive je takrat povzročil kar nekaj težav, saj obrata za mehansko in biološko obdelavo na Leskovcu niso imeli in ga tam tudi danes še ni, prav tako pa ni bilo še podpisanega dogovora z zunanjim izvajalcem, tako da so se nesortirani odpadki kar nekaj tednov kopičili na deponiji.

Na razpis za projektiranje in izvedbo druge podfaze druge faze projekta CeROD je prišla ena sama ponudba, po ponovljenem razpisu pa je bila septembra 2013 podpisana pogodba s konzorcijem, ki sta ga sestavljala grško podjetje Helector in slovenska družba Riko. Že tedaj so posavske občine, ki so za podpis pogodbe izvedele iz medijev, opozarjale na neracionalnost 32 milijonov evrov težkega projekta. Prav tako ob podpisu pogodbe ni bilo zagotovljeno sofinaciranje projekta, saj je vlada postavljala nove in nove zahteve, med drugim naj zmanjšajo predvideno količino predelanih odpadkov in hkrati povečajo prispevno območje, s katerega bodo smeti vozili v Leskovec. Vzrok za to so bile že tedaj vedno manjše količine odpadkov, ki so zaradi ločevanja na izvoru končali na deponiji. Pojavil se je resen pomislek, ali bo tudi to znižano količino odpadkov sploh mogoče zbrati, novomeški župan Alojzij Muhič pa je takrat na vprašanje, s katerimi občinami kani povečati prispevno območje, dejal, da je to poslovna skrivnost. Sčasoma je bilo tudi vse bolj jasno, da posavske občine pri projektu sodelujejo s figo v žepu.

Časa je začelo zmanjkovati

Investitorji so morali za sofinanciranje imeti gradbeno dovoljenje, ki pa je bilo pogojevano z okoljevarstvenim dovoljenjem. Z letom 2014 se je končalo kohezijsko obdobje 2007–2014. Izvajalci so sicer zagotavljali, da MBO lahko zgradijo do konca leta 2015, kar bi bilo še pravočasno za črpanje evropskega denarja, a morali bi začeti graditi najkasneje februarja. Novomeška občina je v imenu občin soinvestioric vlogo za okoljevarstveno dovoljenje, ki sta ga pripravila izvajalca, oddala junija 2014, potem pa sta se v postopek kot stranki v postopku želeli vključiti Civilna iniciativa za čisto okolje in zdravo življenje iz Mokrega Polja in krški Kostak, ki pri tem sicer nista uspeli, a je ministrstvo za okolje in prostor potrebovalo kar nekaj mesecev, da ju je končno zavrnilo, kar je postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja precej zavleklo. V primeru, da ne bi pravočasno dobili gradbenega dovoljenja, bi morali projekti ustaviti, saj brez sofinanciranja občine 30 milijonov evrov vrednega projekta ne bi mogle oziroma hotele financirati, v novem kohezijskem obdobju pa sofinanciranje tovrstnih projektov ni bilo več predvideno. Začela se je tekma s časom. Ko je bilo že jasno, da se gradnja ne more začeti pravočasno, je novomeška občina takrat že z novim županom Gregorjem Macedonijem januarja 2015 začasno in v naslednjih mesecih tudi dokončno ustavila projekt. Okoljevarstveno dovoljenje je Arso izdal šele aprila, štiri mesece po roku za izdajo, že naslednji dan pa je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje. Konzorcij Helector-Riko je do tedaj izvedel večino del, povezanih s pripravo dokumentacije za gradnjo, kar je bilo treba tudi plačati.

Ustaviti ali ne ustaviti?

»Tedaj smo bili soočeni z nekaterimi ključnimi dejstvi. Na eni strani je bila pred nami pogodba za 22 milijonov evrov, ki bi jih dobili od države in EU, na drugi strani pa stališče Ministrstva za okolje in prostor, da projekt ni več izvedljiv in da ga ne bodo sofinancirali, saj ne bo zgrajen v roku, to je do konca leta. Ko smo se januarja in februarja sestajali župani občin, ki so bile zraven pri projektu, so bili Posavci že proti temu projektu, saj so v tem času že zgradili svoj objekt. Gradnje bi se lahko lotili, a bi jo morali plačati sami. Tedaj smo izvajalca uradno vprašali, ali lahko gradnjo zaključi do konca leta, kar nam ni mogel zagotoviti. Oni so takrat že izdelali projektno dokumentacijo za izvedbo gradnje, a je še niso imeli potrjene, saj je bilo nanj nekaj pripomb. Takrat smo se na svetu županov vseh petnajstih občin soglasno odločili, da projekt dokončno ustavimo. Če bi bil PZI takrat potrjen, bi nam lahko zaračunali tudi opremo, ki naj bi jo že naročili. Potem se ne bi pogovarjali več le o plačilu izdelave projektne dokumentacije, ampak še o čem drugem, stroški bi bili zelo verjetno višji,« odločitev za ustavitev projekta MBO pojasnjuje novomeški župan Gregor Macedoni.

Ob dokončni ustavitvi projekta, s katero se je takrat strinjalo vseh petnajst občin in je bila izglasovana enoglasno, so družbi Cerod naložili, da naj pripravi potrebno projektno dokumentacijo za manjši mehansko-biološki predelovalni obrat za 20.000 ton odpadkov letno, kar je pol manj, kot je veljajo do tedaj. 16. aprila letos, pet let po ustavitvi prvotnega projekta, so župani desetih dolenjskih in belokranjskih občin podpisali pogodbo za drugo fazo gradnje Centra za ravnanje z odpadki Dolenjske v Leskovcu. Med podpisnicami pogodbe tokrat ni bilo več posavskih občin pa tudi Šentjerneja ne, a je že takrat novomeški župan Gregor Macedoni omenil, da naj bi se desetim občinam k podjetju CERO-DBK naknadno priključil tudi Šentjernej, kar se je pred dnevi tudi zgodilo.

Objekt za mehansko in biološko obdelavo komunalnih odpadkov s tehnološko opremo, zunanjo ureditvijo in komunalno infrastrukturo že gradi novomeško gradbeno podjetje CGP, stal pa bo vsega 7,8 milijona evrov. Trenutno regijsko središče za ravnanje z odpadki v Leskovcu, ki se ponaša z največjo odlagalno površino v Sloveniji, letno sprejme 20.000 ton odpadkov, novi objekt pa bo imel zmogljivost sprejema in obdelave 25.000 ton odpadkov letno.

Tožbe, tožbe, tožbe

Odločitev o ustavitvi projekta Cerod II pa ni minila brez posledic, saj je hitro prišlo do prvih tožb. Štiri posavske občine in Šentjernej, ki so izstopile iz projekta, so novomeško občino kot nosilko projekta tožile zaradi izgube evropskih sredstev in od Novomeščanov terjale 5,3 milijona evrov odškodnine.

»Tožile so za nekaj, do česar sploh niso imele pravice. Obenem pa so tudi same glasovale za ustavitev projekta. Njihova tožba je na sodišču padla, a to se je zgodilo šele letos spomladi. Obstajata pa še dve tožbi, ki so ju vložili izvajalci. Prva je tožba za stroške inženirskih storitev, kjer smo na koncu sklenili poravnavo. Problem je, ker so ob začetku projekta v terminski plan s časovnico posameznih faz pri vsaki zapisali določeno vrednost. Fazo priprave projektne dokumentacije so ovrednotili z 12 odst. skupne vrednosti. Kar znaša več kot tri milijone evrov. V to je bila všteta izdelava projekta za gradbeno dovoljenje, okoljevarstveno dovoljenje, PZI, ki je bil prav tako narejen, a ne potrjen, manjkal pa je projektantski nadzor in projekt izvedenih del. Iz določenih razlogov je bil zapisan višji odstotek od običajnega, ki je približno 7 odst. Nadzorniki so se odločili, da bodo situacije izvajalcu potrjevali po nekih normalnih inženirskih cenah, novomeška občina pa je po teh cenah tudi plačevala izvajalcem za opravljeno delo. Ta tožba, ki se je končala s poravnavo, pa se nanaša na vse nepriznane dele situacije. Že prej smo jim za projektiranje plačali približno 1,3 milijona evrov. Sodišče potem ni ugotavljalo upravičenosti višine zneskov, ampak samo to, ali je bilo delo opravljeno ali ne. Ko so ugotovili odstotek opravljenega dela, so določili znesek in sklenili smo poravnavo v višini 1,3 milijona evrov se s tem izognili plačilu večjega dela zamudnih obresti,« pojasnjuje župan. Strošek te poravnave si bodo občine sorazmerno razdelile.

Poleg tega izvajalci tožijo še za poravnavo posrednih stroškov in izgubo dobička, ki bi ga imeli, če bi projekt izvedli do konca. Pa še en problem je – Riko je projektiranje prepustil podjetju IBE, ki pa je zaradi delno neplačanih računov, ki mu jih Riko, ki tedaj ni dobil plačila od novomeške občine, tožil tako Riko kot novomeško občino v vlogi končnega naročnika. Medtem ko sta se Helector in Riko v poravnavi odpovedala zamudnim obresti, se podjetje IBE ni. Ta tožba je še na sodišču.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.

‹ nazaj