posavje

Kako so snemali film Železna cesta? Za statiranje so si lahko kupili televizor

24.1.2023 | 17:30 | Pavel Perc

Ekipa Mišjakovega večera

Ciril Dolinšek v pogovoru sodelavci: Boris Šalamon (na desni), Janez Levstik (v ozadju na levi) in Aleš Germovšek

Aleš Stegenšek

Štefka Vrtovšek

Stane Mesojedec

Boštanj - Na 8. Mišjakovem večeru v Boštanju so obujali spomine, kako so Nemci na Kompolju snemali TV nadaljevanko Železna cesta, za ZDF – Na Žigrskem Vrhu pri Sevnici umrl režiser – Pošteno plačilo

Od oktobra 1983 do januarja 1984 je na Kompolju, v starem jedrnem delu vasi, v okolici cerkve potekalo snemanje nemške televizijske serije »Der Eiserne Weg - Železna cesta«. Nadaljevanko sta snemala Eiokn film iz Münchna in Inex film Beograd za nemško TV mrežo ZDF. Kompoljčani, ki so v nadaljevanki nastopali, bodisi kot statisti ali pa so producentu nadaljevanke začasno odstopili prostore svojih domačij, pretežno garaže za številno tehnično opremo, so preteklo soboto, na 8. Mišjakovem večeru, ki ga je pripravilo tukajšnje turistično društvo v TVD Partizanu v Boštanju, obujali zanimive spomine.

Kompolje je v filmu igralo vlogo bavarske vasi iz leta 1846, od koder se glavni junak Veit Kolb, potem ko družina njegovega dekleta proda hišo in se odpravi v Ameriko, odpravi gradit železnico v Prusijo, da bi zaslužil za pot do zaročene Anne.

Predsednik TD Boštanj Aleš Germovšek pohvali krajane, predvsem pa Cirila Dolinška, samozaposlenega kulturnega delavca s Šmarčne, ki je potrpežljivo zbiral pisne vire in fotografije o tem snemanju nadaljevanke in o tem pripravil tudi razstavo, ter informatika Aleša Stegenška. Ciril je tudi spreten moderator, zato je tudi ob tej priložnosti znal iz krajanov oz. vaščanov potegniti številne zanimivosti.

Na Kompolju so morali za snemanje na novo asfaltirano cesto prekriti s peskom, prilagodili so tudi podobo nekaterih hiš, da so začasno dobile slamnate strehe, lesene stene, scenski delavci so si precej pomagali tudi z juto, izdelali so maketo lokomotive … Za ogled snemanja je vladalo precejšnje zanimanje, tako da je boštanjska osnovna šola organizirala tja tudi ekskurzije.

Aleš Stegenšek, informatik, je povedal: »To je bil čisto drug svet, potem pa pride takšna produkcija, kakšnih 150 ljudi na Kompolje, zraven pa še kakšnih 200 firbcev! Takrat je bilo pomanjkanje kave in pralnih praškov, redki so imeli telefon v hiši. Kavnega avtomata, ki so ga imeli s sabo Švabi, dotlej ni nihče videl. Štirinajst dni nazaj smo se še menili, da je še vedno na Kompolju.« Bilo je več ekip. V srbski so bili pretežno tehnični ljudje. Imeli so na skrbi pripravljanje scen, urejanje okolja, maskiranje objektov … V nemški ekipi so bili igralci, režiser, producent. Koordinator je bil pa Matija Barl, prvi slovenski Kekec. »Vem, da se je pripeljal z Mitsubishijem Pajerom. To je bilo leta 1984. Oči smo imeli na pecljih. Ne verjamem, da bi danes požel takšno zanimanje, če bi se pripeljal z Majbachom. To so bili čisto drugi časi, ko je bila Jugoslavija v krizi. To je bila neverjetna atrakcija! Celi šleparji tehnične robe so pripeljali k Mesojedčevim, kjer so imeli Nemci skladišče. Cariniki so blago komisijsko zapečatili in ga prišli komisijsko znova zjutraj odpečatit, kadar so ga Nemci pač potrebovali. Danes ljudje ne bi tako zlahka sprejeli, da jim vozijo po travnikih. Takrat pa je bilo vse drugače,« pravi.

Stane Mesojedec je bil takrat še avtomehanik v Kmetijskem kombinatu Sevnica in ni imel časa za statiranje; je pa Nemcem z veseljem in proti poštenemu plačilu odstopil okrog 75 m2 pritlične hiše, predvsem garaži, v katerih so Nemci shranili zlasti kamere. »Čeprav nemško nisem ravno obvladal, oni pa še manj slovenščino, smo se ob šnopčku s kamermani, tudi s pomočjo rok, kar lepo sporazumeli in celo spoprijateljili. Konjevodci so nas večkrat povabili na jahanje petih konj. Enkrat smo kot kakšni kavboji prijezdili celo pred hotel v Sevnico, kjer so se konji zamotili tudi z žvečenjem vrtnic ob parkirišču za kolesa,« se spominja Mesojedec.

Kakšen mesec so trajale priprave scene, kakšen teden pa snemanje. Snemanje je potekalo vzporedno na več lokacijah, tudi v Jelovcu, pa na Žigrskem Vrhu, Bogenšperku in v Piranu. Snemali so konec oktobra in v začetku februarja, ko je bil na Žigrskem Vrhu še sneg. Tam je celo preminil nemški režiser nadaljevanke, menda je šlo za infarkt.

Štefka Vrtovšek je bila takrat 16-letna srednješolka in ne ve, po kakšnem ključu so Nemci izbrali tudi njo in, žal že pokojno, mamo Štefanijo za statistki. »Kakšne dve minutne prizore za pečjo so posneli v naši stari hiši. Po otroke so prišli kar v šolo. Cel teden je trajalo snemanje. Zjutraj so nas oblekli v kostime in potem je kar trajalo, saj je režiser velikokrat zahteval ponovitve. Igralci so se mi kar smilili, saj je bilo februarja precej mrzlo. Ja, ko sem prinesla v šolo opravičilo, so pa sošolke kar gledale. Za to statiranje smo dobili pri nas toliko plačila, da smo si kupili televizor,« se spominja Štefka. Podobno so povedale tudi njene sosede.

Medklic Antona Zgonca, boštanjskega likovnega pedagoga, slikarja in aranžerja med pogovorom s protagonisti 8. Mišjakovega večera: »Tehnika je štimala. Čestitam!«

Skromni informatik Aleš Stegenšek, ki je zmontiral za skoraj dve epizodi nadaljevanke, ki so jo predvajali ob 8. Mišjakovem večeru v dvorani TVD Partizan, kot spremljavo prijetnega druženja Komopoljčanov, Šmarčanov, Boštanjčanov in Sevničanov, je pripomnil le, da je to delo ekipe. Stegenšek je bil presenečen, kako so bili Kompoljčani navdušeni, koliko jih je bilo pripravljenih sodelovati, ko so se lotili to zgodbo raziskovati in tudi, da v živo obudijo spomine na snemanje. Ugotovil, je, da sta bila v Dolenjskem listu objavljena dva daljša članka in manjša novica. Sicer pa je omenjena nadaljevanka sestavljena iz petih delov po okoli 50 minut.

In še ozadje, zakaj domačini menijo, da so se Nemci odločili, da bo snemanje nadaljevanke v tem predelu Posavja, da bo prizorišče Kompoljsko polje s cerkvico, nekdanjo mitnico, tik ob Savi, osrednje prizorišče, ki so jo, kot piše Valvasor, med slovensko-hrvaškim uporom oropali kmečki puntarji, ki so se pripeljal čez Savo, z njenega levega brega. Bila je huda gospodarska kriza, filmski studiji v Srbiji so bili brez dela in potem so šli verjetno za drobiž v kooperacijo z Nemci. Veliko so Nemci z njimi že prej snemali v Delibatski pešćari, razmeroma blizu Beograda, kjer je tudi opuščena železnica.

‹ nazaj