kultura

Pri založbi Goga tudi Zadnje priče Svetlane Aleksijevič

13.3.2023 | 10:30 | STA; M. K.

S predstavitve knjig v Ljubljani (Foto: Založba Goga)

Novo mesto - Pri založbi Goga so izšli roman CoDex 1962: Tvoje oči so me videle islandskega pisatelja Sjona, ki je prvi del trilogije, in knjiga Zadnje priče Nobelove nagrajenke, beloruske pisateljice Svetlane Aleksijevič. Goga je tokrat prvič izdala tudi strip - Corto Maltese: Beneška pravljica italijanskega avtorja Huga Pratta.

Roman CoDex 1962: Tvoje oči so me videle po besedah prevajalca Andreja Perica vsebuje nadrealistične elemente, ki pa so vezani na islandsko izročilo. Slednje je Sjona zaznamovalo do te mere, da vedno sega po tej materiji. Pričujoči roman tudi strukturno in po zgradbi posnema islandsko pripovedništvo, v njem so elementi govorjenega jezika in interaktivnost, ki si podaja roko s postmodernističnimi postopki. V romanu se izmenjuje veliko diskurzov in žanrov - Sjon prepleta pravljico, novinarski članek, srednjeveško balado in biblični slog, ob tem se naslanja na vse svoje dosedanje čtivo; očiten je vpliv Mihaila Afanasjeviča Bulgakova in Bruna Schulza.

Kot je še povedal Peric, trilogijo sestavljajo žanrsko popolnoma različni romani: pri pričujočem je avtor pripisal, da gre za ljubezensko zgodbo, drugi del bo kriminalka in tretji znanstveno - fantastičen roman. V izvirniku je prvi del izšel leta 1994, tretji pa šele leta 2016.

Sjon je po besedah Jedrt Jež Furlan vsestranski nagrajeni islandski pisatelj, avtor več romanov in pesniških zbirk, libretov, scenarijev in besedil za popevke, med drugim za Björk. Leta 2016 je bil v Ljubljani kot gost Fabule, sedaj ga ponovno vabijo in pričakujejo, da bo Slovenijo obiskal poleti.

Pratt, avtor kultnih stripov z glavnim junakom Cortom Maltesejem, je tokratno zgodbo postavil v Benetke, kjer se skriva čaroben smaragd, imenovan Salomonov ključ. Zgodba se začne leta 1921, Cortu Malteseju pa med pustolovskim iskanjem talismana, polnim nevarnosti in ezoteričnih simbolov, stopijo na pot prostozidarji, člani fašistične skvadre, skrivnostna Hipatija in drugi, je povedala prevajalka Veronika Simoniti.

Kot je dodala, Pratt podrobno pozna zgodovino Benetk, ne le uradne ampak tudi bolj skrito, zato je imela veliko opravka z raziskovanjem zgodovine, pa tudi s terminologijo prostozidarstva. Ker slednja v doslej prevedenih knjigah ni poenotena, se je morala odločati pri izbiri izrazov. Izpostavila je tudi lik Hipatije, ki ima podobo Patty Pravo, znane italijanske pevke iz 70. let minulega stoletja. Pratt rad igra s takšnimi stvarmi in v stripu je res ogromno podobnih ozadij, je še povedala Simoniti.

Svetlana Aleksijevič s knjigo Zadnje priče nadaljuje projekt ubesedovanja "človeka v vojni" in njegove "zgodovine čustev", ki si ga je zadala z delom Vojna nima ženskega obraza.

Po besedah urednice Ane Geršak gre za sestrski knjigi, tako tematsko kot po pristopu, ki sta v času izida v Sovjetski zvezi dvignili nemalo prahu. Obe prinašata spomine ljudi, pri čemer se avtorica pogovarja s preživelimi in pusti, da pride do izraza njihov glas. Knjiga Zadnje priče prinaša spomine ljudi, ki so drugo svetovno vojno doživljali kot otroci in ki so bili ob začetku vojne stari od treh do 14 let. Jezik je po njenih besedah na neki ravni zelo poetičen, saj je otroško doživljanje sveta drugačno kot v odrasli dobi. Osnovna tema knjige je izguba in to ne le staršev in domačnosti, ampak tudi tega, kaj so kot otroci bili in kako težko je to znova pridobiti.

Zadnje priče, ki jih je prevedel Jani Rebec, so drugi del dokumentarno-umetniškega cikla Glasovi utopije, v katerega se poleg knjige Vojna nima ženskega obraza (založba Goga, 2020) uvršča tudi Černobilska molitev (založba Modrijan, 2009).

‹ nazaj