portret tedna

Jože Bajuk

18.5.2008 | 15:15 | M. Bezek-Jakše

Na Radovici nad Metliko bi težko našli domačijo, na kateri se ne ukvarjajo z vinogradništvom. V vinogradih in kleteh pa pomagajo vsi že od malih nog, vsak pač po svojih močeh. A za Jožeta Bajuka je pomoč staršem v vinogradu, ki jo je jemal kot igro, že pri dvanajstih letih postala velika odgovornost. Takrat je ostal brez očeta in kot na najstarejšega izmed treh otrok je padlo veliko bremen, ki so jim marsikdaj težko kos celo odrasli. Na srečo pa Jože zadolžitve, še posebej pa delo v vinogradu in vinski kleti, ni jemal kot breme.

Bajukovi so od nekdaj imeli vinograde, ki so veljali skoraj za svete. Kako tudi ne, ko pa so dajali enega redkih zaslužkov na skopi belokranjski zemlji. Nič manj pomembna ni bila zidanica. Tisto, v kateri Jože neguje vino, je začela med drugo svetovno vojno graditi njegova stara mama in vedno je dejala, da je ta vinski hram srce domačije. Za takšnega ga ima tudi Jože, zato ne čudi, da so si Bajukovi nedaleč od zidanice in ob robu Jožetu najljubšega vinograda zgradili novo hišo.

Tako rekoč ni dneva, da ga ne bi Jože preživel v enem od šestih vinogradov v okolici Radovice, ki jih je podedoval, dokupil ali jih ima v najemu. Z družino obdeluje 2.000 lastnih ter 700 najetih trt, prihodnje leto pa naj bi jih posadili še okrog 600. A čeprav Bajuk ne zanika, da je zanj pomembna tudi količina vina in ne zgolj kakovost, daje prednost slednji. Predvsem pa je v vsem, kar je pri njem povezano s trtami in vinom, veliko ljubezni. Prepričan je, da pri tem delu niso dovolj le znanje in izkušnje, ampak tudi intuicija. Vendar pa Bajuk ničesar od tega, kar se je naučil in preizkusil v zadnjih treh desetletjih, ne skriva zgolj zase. A ne le v kmetijsko apoteko Kmetijske zadruge Metlika, kjer svetuje po službeni dolžnosti, ljudje hodijo k njemu po nasvete od škropljenja do kletarjenja tudi domov. Ne zgodi se tako poredko, da potrkajo na domača vrata s pestjo trtnega listja ali steklenico vina ter ga prosijo za oceno, nasvet.

Jože je učil kletariti po mnogih radovskih zidanicah. Zato dobro ve, da je - tudi po zaslugi ocenjevanj, ki so jih imeli letos na Radovici že desetič - kakovost vina pri njih odlična. Zdi se mu celo, da je Radovica v vinarstvu zapostavljena, saj je največkrat slišati le, da so Drašiči vinska prestolnica Bele krajine. Da radovski vinarji stopajo ob boku drašiškim, je na letošnjem ocenjevanju v okviru Vinske vigredi, ki se bo jutri pričela v Metliki, dokazal tudi Jože, saj je njegov belokranjec dobil najvišjo oceno med tovrstnimi vini in naziv šampiona. Njegov belokranjec je bil na Vinski vigredi že velikokrat med najboljšimi in na tihem je upal, da bo morda kdaj tudi najboljši, čeprav se je zavedal, da so razlike zelo majhne. A če se prvi hip niti ni zavedal, kaj pomeni laskavi naslov, je to dojel takrat, ko so v njegovo zidanico začeli prihajati prijatelji, znanci, vaščani in želeli poskusiti šampionsko vino. “Ko sem spoznal, kako cenijo moje delo in pridelek, sem začel drugače gledati tudi na priznanje, ki je predvsem za mojo dušo. Nisem sicer prepričan, da kdo zaradi tega, ker dobi dobro oceno na Vinski vigredi, proda več vina, je pa takšno ocenjevanje dobro, ker v pozitivnem smislu krepi tekmovalnost, s tem pa raste tudi kakovost vina,” razmišlja Jože Bajuk.

‹ nazaj