namig za izlet

Na kočevarsko pokopališče

15.6.2008 | 12:30

V poletni pripeki vsakdo išče hladnejši kotiček, kjer laže prenaša poletno vročino in soparo. Za to je še kako primerna pot na belokranjsko Planino pod Mirno goro, na katero se pet kilometrov dolga pot odcepi na Vrčicah nad Semičem. Makadamska cesta je tako dobra, da se lahko odpravite z avtomobilom, a veliko prijetneje je peš, s kolesom, lahko tudi s konjem.

Po enem kilometru se cesta razcepi: obe poti sicer peljeta na Planino, a svetujemo desno, po kateri je do Planine ura hoda. Mimo lovske hiše na Kleču, ki leži 660 metrov visoko, pridemo kilometer pred Planino zopet do razcepa: desno kaže puščica na pastirske poti in označeno kolesarsko pot proti smučišču na Gačah, levo pa proti Planini in Mirni gori.

A tokrat vam ob obisku nekdanje pretežno kočevarske Planine svetujemo, da se ustavite na tamkajšnjem pokopališču. Zanimiv je namreč sprehod med spomeniki, med katerimi prevladujejo kočevarski z nemškimi napisi. Med njimi je tudi grob nekdanjih tamkajšnjih prebivalcev italijanskega rodu, pa grob partizana, ki je umrl v partizanski bolnici na Planini.

Najstarejši napisi na nagrobnikih so iz sredine 19. stol., zadnja pa je bila na planinskem pokopališču pokopana pred dvema desetletjema umrla Rezka Žnidaršič s Planine.

Upokojeni gozdar Franc Janež, ki je s sodelavci pred približno poldrugim desetletjem postavil prevrnjene spomenike, kamnosek Plut z Otovca pa je obnovil napise, imajo precej zaslug, da si lahko obiskovalci danes ogledajo to zanimivo pokopališče. Na pokopališču so po njegovem gotovo pokopavali že prej, a so namesto spomenikov postavljali zgolj križe iz tise.

Leopold Bahor, ki je več let udarniško vzdrževal pokopališče, še vedno pa je cerkveni ključar, pa pove, da je bila Planina v pisnih virih prvič omenjena leta 1574, pokopališče pa naj bi nastalo med letoma 1824 in 1835. Cerkev sv. Elije na pokopališču je bila zgrajena okrog leta 1730, medtem ko je postala samostojna župnija leta 1875, ukinjena pa je bila leta 1987. Nazadnje so cerkev, pri kateri je žegnanje tretjo nedeljo v juliju, obnovili pred desetletjem, obnovljena pa je tudi nekdanja mrliška vežica na pokopališču. M. Bezek-Jakše

‹ nazaj