zgodbe

Kulturni spomenik na pragu prenove

7.9.2008 | 09:25 | Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič

Grad Trebnje

Grad Trebnje

Trebanjskemu gradu, ki zaenkrat kaže še klavrno podobo, se obetajo boljši časi. Lanskega novembra je objekt skupaj z več kot 30 tisoč kvadratnimi metri zemlje od lastnice iz Italije kupil domači podjetnik Franc Cvetan. Za kakšno kupnino sta se dogovorila, ni znano, v oglasih se je zanj pojavljala cena milijon evrov.

“Zaenkrat nam je uspelo grad in okolico v grobem pospraviti, večina najemnikov se je že odselila, v gradu je le še ena družina, ki se bo v kratkem tudi selila v bližnjo hišo,” je povedal Cvetan, ki bo moral pri obnovi stavbe iz leta 1000, trebanjski svetniki so jo na julijski seji razglasili tudi za kulturni spomenik občinskega pomena, upoštevati navodila in zahteve Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Konec lanskega leta so se predstavniki Zavoda iz Novega mesta prvič sestali z novim lastnikom, potem so začeli pripravljati strokovne podlage za razglasitev gradu in okolice za kulturni spomenik lokalnega pomena.

“Pristopili smo k izdelavi konservatorskega programa in načrta, ki predstavlja osnovo vsega načrtovanja in projektiranja,” je sporočil vodja novomeške enote Zavoda Danilo Breščak in nadaljeval: “Zavod izda kulturnovarstvene pogoje za prenovo in usklajen projekt potrdi s kulturnovarstvenim soglasjem, ob izvajanju del pa opravlja konservatorski nadzor. Za izdelavo dokumentacije so potrebne predhodne raziskave (arheološke, stavbne ...), katerih pregled in popis sta bila lastniku že posredovana.”

Cvetan je zapisano potrdil in dodal, da zdaj opravljajo raziskave gradbenih konstrukcij, ometov, poslikav, lesa …

Franc Cvetan bo moral v svoj “biser” še veliko investirati, da bo le-ta zažarel v polnem sijaju. Pri tem računa predvsem na državna sredstva, sploh če mu bo uspelo grad razglasiti za kulturni spomenik državnega pomena.

Franc Cvetan bo moral v svoj “biser” še veliko investirati, da bo le-ta zažarel v polnem sijaju. Pri tem računa predvsem na državna sredstva, sploh če mu bo uspelo grad razglasiti za kulturni spomenik državnega pomena.

Ostaja skrivnosten

“Moj cilj je, da bi grad po obnovi zaživel, v njem bo vsekakor neka dejavnost, povezana z gostinstvom, kulturo in turizmom,” je bil nekoliko skrivnosten lastnik, ki računa tudi na pomoč občine in države. Povedal je, da bo čez kako leto že bolj jasno, kaj se bo tam dogajalo in kdaj bo objekt dejansko zaživel.

Tudi Občina Trebnje ima glede gradu velika pričakovanja, župan Alojzij Kastelic računa na to, da se bo nekoč s promenado ta objekt povezal z mestom.

“Grad je dobil v tem prostoru dominantno pozicijo in upam, da bodo tam potekale kakšne kulturne prireditve,” je dejal župan in dodal, da bo finančno nekaj gotovo lahko primaknila tudi občina, ter situacijo primerjal z mirnskim gradom.

Lastniki gradu - Trebanjski grad je bil zgrajen okoli leta 1000. Prvotni lastniki so bili trebanjski gospodje s Koroške, pozneje Otenburžani, Celjski grofje, Habsburžani in drugi, trideset let ga je imel v lasti tudi stiški samostan. Leta 1799 ga je kupil Janez Baraga, oče Friderika Barage, slednji ga je kasneje odstopil sestri Amaliji in njenemu možu Jožefu Gresslu. Do leta 1896 je bil grad v lasti Baragovega nečaka Karla Gressla in njegove žene Marije, Gresslova svakinja pa ga je nato leta 1896 prodala Matiji Hočevarju, poštnemu mojstru v Velikih Laščah, in ljubljanskemu trgovcu Francu Hrenu. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik trebanjskega gradu Čeh Evgen Souvaly, po vojni so ga nacionalizirali, tam so bila občinska stanovanja, leta 2000 pa so ga denacionalizirali.

V njem tudi 14 družin

Mitja in Anica Planinšek sta vesela, da so se odselili na Odrgo.

Mitja in Anica Planinšek sta vesela, da so se odselili na Odrgo.

Anica Planinšek je tam živela kar 26 let, pet let s straši in 21 z možem in sinovoma. Do prihoda Franca Cvetana niso razmišljali o tem, da bi se selili kam drugam, kajti v dveh desetletjih so si tam uredili prijetno stanovanje z velikim dnevnim prostorom in dvema sobama, z možem, ki je bil hišnik, sta urejala tudi okolico. V najboljših časih je grajske zidove polnilo po 14 družin, na koncu so ostale le še štiri, ki jim je novi lastnik z odločbami določil datum za izselitev, to je bil 30. april.

“Ko so bila ta stanovanja občinska, smo najemnino plačevali občini, po denacionalizaciji je denar pobirala lastnica iz Italije, odkar je grad kupil Cvetan, pa nam ni bilo treba plačevati najemnine,” pove Planinškova, ki že skoraj dva meseca živi v starejši hiši na bližnji Odrgi.

“Zdaj, ko se je vse uredilo, sem vesela, da nas je Cvetan postavil pred dejstvo. V gradu je bilo včasih res prijetno vzdušje, stanovalci smo se družili, tudi kakšno zabavo smo pripravili skupaj, na koncu pa smo se držali že vsak zase. Poleg nas sta zadnja leta tam živela še starejša zakonca, ki sta si zdaj našla najemniško stanovanje v Trebnjem, gospa, ki se je potem odselila k hčerki v Novo mesto, in družina Hočevar, ta je zdaj edina še tam,” pove sogovornica, ki ji je družbo delal 15-letni sin Mitja.

Tudi on je zdaj zadovoljen, da so se odselili, saj so končno res na svojem. Hočevarjevi, sedemčlanska družina, nastanjena v pritličju gradu, še čaka, da bodo obrtniki zaključili z deli v njihovem novem domu, ki leži le streljaj stran. Gospodinja je povedala, da tudi Cvetan že pritiska nanje, naj se že izselijo.

Ta tega ni zanikal, je pa pokazal dopis, s katerim ga je Dars že julija opozoril, naj končno izprazni grad, saj so med monitoringom ugotovili, da je zaradi posedanja bivanje v njem nevarno.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava