namig za izlet

Namig za izlet / Krožna vrhovska pešpot

25.10.2008 | 13:00 | D. Rustja

Če jo s krožne vrhovske pešpoti po rimski cesti mahnete proti Valični vasi v ivanški občini, se kaže podati do cerkve sv. Martina pod vasjo. (Foto: D. R.)

Kot da bi jih naročili, je oktober prinesel veliko krasnih in še posebej za sprehode primernih jesenskih dni. Domala za vsake noge se najde pot, mnoge so že vrisali na zemljevide, in čeprav je še ni na papirju, je že dolgo pogosto obljudena pot, ki z dveh koncev vodi od Vrha pri Križu do cerkve sv. Marjete in nazaj po drugi strani. Z desne se iz vasi pride na staro rimsko cesto, z leve, koder smo se sprehodili, pa do zadnjih vrhovskih hiš ni več kolovoza, lani v tem času so ga vaščani z občinsko pomočjo razširili v utrjeno makadamsko cesto.

Med dobrim kilometrom pešačenja se z vrhovskega hriba odstira čudovit razgled na dolino Krke, daleč v ozadju je Plešivica, kot na dlani pa Šmihel. Malce pred zadnjo hišo na Vrhu se je pot včasih odcepila v dolino, mimo jezerca proti Poljanam, po njej so na Vrh z vpregami vozili pesek; zdaj je le steza, po kateri pešačijo navkreber maja in julija, ko je bogoslužje pri sv. Marjeti. To cerkvico (o njej smo že pisali) se splača ogledati, južno steno že petsto let krasi freska sv. Krištofa, globok vodnjak na severni strani, ki ga polni podtalnica, pa so bojda izkopali že stari Rimljani.

Pot po drugi strani nazaj proti Vrhu je enako dolga, vodi najprej po utrjeni rimski cesti, ob njej je čutiti skrbnost Vrhovcev, svet, travniki in sem pa tja kaka njiva, je obdelan, ne dopustijo, da bi ga zarasel gozd. V vasi, ki zlagoma dobiva sodoben videz, pa še zmeraj vzdržujejo stavbno dediščino, od hiš prek podov, skednjev in kozolcev do kašč in svinjakov. In vse to zvedavim izletnikom radi pokažejo.

Kdor pri sv. Marjeti, ki je tako rekoč na meji z ivanško občino, noče zaviti nazaj proti Vrhu, ga rimska cesta na zahodno stran neba po dobrem kilometru pripelje do Valične vasi, ki se ponaša z dvema velikima lipama; ona sredi vasi je votla, a kot ena najstarejših na Slovenskem še zmeraj bahato zeleni, izročilo pa pravi, da so jo zasadili v 14. stoletju. Ponos Vališanov je cerkev sv. Martina kakega pol kilometra pod vasjo, samo do nje vodi nedavno razširjena in asfaltirana pot v smeri poljanskega jezerca. Zgradili so jo na kraju, kjer je bilo utrjeno keltsko gradišče, še so vidni ostanki njegovega obrambnega zidu, za cerkveni prag služi poganski rimski žrtvenik, na eni od zunanjih sten so še sledi freske sv. Krištofa, poprej vzidan nagrobnik Publiusu Maksimiusu Maternusu, inženirju rimske X. nadomestne legije, pa so prestavili na varno.

‹ nazaj