Tri “dežele” za stroko vedno bolj vabljive

19.5.2009 | 07:00

Svet za regionalizacijo za tri do osem pokrajin - Dolenjska, Posavje in Bela krajina združeni v vseh variantah, skupaj s kočevsko-ribniškim pa le še kot Kranjska

Zgodovinske slovenske pokrajine: Goriška in Istra (Primorje), Gorenjska, Notranjska, in Dolenjska (Kranjska), Štajerska, Koroška in Prekmurje.(Vir: Wikipedia)

Novo mesto/Ljubljana - Pred desetimi dnevi se je v Ljubljani prvič sestal Pahorjev strateški svet za regionalizacijo, ki je po končani seji sprejel sklep, da bo izhodišča za pripravo pokrajinske zakonodaje iskal v okviru treh, šestih ali osmih pokrajin. O tem, kaj prinašajo ta izhodišča smo se pozanimali pri dveh članih sveta iz našega območja.

Kot je za Dolenjski list povedal predsednik znanstvenega sveta in vodja oddelka za socialno geografijo na Geografskem inštitutu Antona Melika, Marjan Ravbar, ob Dušanu Plutu in Marku Koščaku eden od treh članov strateškega sveta iz našega prostora, odločitev med šestimi (podravsko, savinjsko, osrednjeslovensko, gorenjsko, primorsko in dolenjsko) ali osmimi (še pomurska in goriška) pokrajinami za naše območje ne igra nobene vloge.

Dolenjska, Posavje in Bela krajino bodo namreč v obeh primerih združeni v regijo s sedežem v Novem mestu. V obeh primerih bo prekinjena tudi “umetna zveza” med kočevsko-ribniškim območjem ter Dolenjsko in Belo krajino, ki sedaj skupaj tvorijo Jugovzhodno statistično oz. razvojno regijo.

Zato pa bi se zadeve precej spremenile, če bi obveljal predlog o treh pokrajinah, ki bi bile, še najbolj podobne slovenskim zgodovinskim pokrajinam, se pravi nekdanjim habsburškim kronskim deželam Kranjski, Štajerski in Primorski.

“Pomanjkljivost tega predloga je v tem, da bi največja pokrajina z Gorenjsko, ljubljanskim območjem in Dolenjsko štela okoli 1,2 milijona prebivalcev, bojim pa se, da bi tak predlog povzročil veliko nasprotovanje tudi pri županih. A taka razdelitev bi na drugi strani edina zagotavljala možnost oblikovanja razvojnih regij, ki bi bile ekonomsko sposobne tekmovati v Evropi regij,” je prepričan Ravbar.

Z njim se strinja tudi redni profesor na oddelku za geografijo filozofske fakultete v Ljubljani, Dušan Plut, ki pa opozarja, da je vendarle treba iskati “optimum med razvojnim vidikom in regionalno identiteto,” ki je v formuli šest ali osem pokrajin seveda večja.

“Če gledamo zgolj naše območje, lahko opazimo, da je Zagreb močno gravitacijsko območje, ki bi mu nek srednje velik center predstavljal potrebno protiutež,” opozarja Plut, ki pa rešitev problema (pre)velikih regij vidi v oblikovanju posameznih (lahko tudi neformalnih) subregij oz. somestij, kot jim pravi Ravbar, predvsem pa bi bilo v tem primeru treba zagotoviti pravičen volilni sistem, ki bi preprečeval preglasovanje.

Kateri model bo vladi najbolj zanimiv, je v tem trenutku težko napovedati, dejstvo pa je, da je model treh regij z nadaljnjo cepitvijo na subregije med stroko postal enako zanimiv kot doslej prevladujoča zamisel o šestih ali, še raje, osmih pokrajinah.

Dokončna odločitev strateškega sveta o številu pokrajin bo po nekaterih napovedih znana celo prej kot v mesecu dni, saj naj bi vlada o modelu regionalizacije po nekaterih napovedih odločala že konec maja ali v začetku junija.

Boris Blaić
Članek je bil prvič objavljen v DL, št. 19, 14. maj 2009