dolenjska

Ključno je razumeti veliko stisko žrtve

30.10.2017 | 11:30 | Mojca Žnidaršič

Simona Lovšin, vodja Svetovalnice za žrtve nasilja (Foto: M. Ž.)

Novo mesto - Varnost in svoboda. To si želimo vsi, žrtve nasilja pa tega nimajo. Kako ga prepoznati, če se dogaja za štirimi stenami, kako pomagati, kako preprečiti …? Z začetkom letošnjega leta je svoja vrata odprla prva in trenutno edina Svetovalnica za žrtve nasilja (Svetovalnica) na območju Dolenjske in Bele krajine, ki je socialnovarstveni program Društva življenje brez nasilja, ki pomoč omogoča še prek javnega socialnovarstvenega programa Varna hiša.

Oba programa sofinancirajo MDDSZ in FIHO ter občine Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Semič, Straža, Dolenjske Toplice, Škocjan, Mokronog-Trebelno, Mirna, Trebnje, Šentrupert in Mirna Peč. »Svetovalnica je namenjena vsem žrtvam nasilja – ženkam, moškim in otrokom, oz. vsem, ki imajo izkušnjo nasilja in potrebujejo pomoč pri reševanju situacije, povezane z nasiljem. Nudimo različne brezplačne oblike pomoči od informiranja osebno, po telefonu ali elektronski pošti o pravicah, zakonodaji, postopkih, možnih oblikah pomoči itd. do svetovanja in psihosocialne pomoči, socialnega zagovorništva in spremstva ter skupine za samopomoč. Slednja je namenjena polnoletnim ženskam z izkušnjo nasilja v družini, izvaja pa se v Novem mestu na Rozmanovi ulici 10 vsak torek od 16. do 18. ure. Letos je vanjo vključenih 20 uporabnic,« je povzela vodja Svetovalnice Simona Lovšin. Skupina za samopomoč je vsem uporabnicam zelo dobrodošla in dragocena, saj druga drugo podpirajo, opogumljajo in si izmenjujejo nasvete. »V njej so združene tako tiste, ki so šele na začetku poti k osamosvajanju, kot tiste, ki že vrsto let živijo srečno. Pomembno je, da iz prve roke izvedo, da obstaja izhod iz na videz še tako brezizhodne situacije, da se zavedajo, da lahko živijo drugače, da dobijo pogum, da znova vzamejo življenje v svoje roke,« je poudarila.

Precej daljši staž ima program Varna hiša, ki deluje že od leta 1999, namenjena pa je ženskam, materam in njihovim otrokom iz vse Slovenije, ki se pred nasiljem želijo umakniti na varno. Do junija letos je bilo v varno hišo, ki je na tajni lokaciji v okolici Novega mesta, nameščenih 225 žensk in 220 otrok, naenkrat pa lahko v njej namestijo pet žensk in 13 otrok. »Varne hiše so v Sloveniji zaenkrat za ženske in otroke, ne pa tudi za moške. Ti se v primeru nasilja lahko obrnejo na Svetovalnico,« je pojasnila Lovšinova in dodala, da se o nasilju nad moškimi, če govorimo o nasilju v družini, ki gotovo tudi obstaja, a v veliko manjši meri, pa še to gre po izkušnjah praviloma za starejše in invalide, premalo govori in jih zato žal tudi ne obiščejo. Ponavadi se moški nanje obračajo po informacije za pomoč bližnji osebi.

TOLERANCA DO NASILJA PREVISOKA

O tem, ali je danes nasilja v družini več ali manj kot v preteklosti, Lovšinova težko ocenjuje, a meni, da ga je precej več, kot kažejo raziskave. Predvsem pa je, poudarja, razlika v tem, da se o njem več pogovarjamo, še posebej po letu 2008, ko je bil sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Po podatkih so povzročitelji nasilja večinoma moški, žrtve pa ženske in otroci.

»Ugotavljamo, da tako žrtve nasilja kot vsi ostali nimajo ustreznih informacij o možnih oblikah pomoči, tu nas čaka še veliko dela, prav tako pa je tudi toleranca do nasilja v naši družbi še vedno previsoka. Žrtev si ne upa spregovoriti, boji se obsojanja, nerazumevanja, tisti, ki nasilje opazijo, bodisi družinski člani, prijatelji ali pa sosedje, pa ne obvestijo pristojnih institucij. Izkušnje kažejo, da so žrtve nasilja o tem, kar se jim dogaja, enkrat že povedale nekomu, a če odziv ni njim v pomoč, se umaknejo nazaj. Veliko žensk je dejalo, da so o moževem nasilju zaupale svoji mami, ta pa jih je mirila, rekoč: bodi bolj previdna; potrpi, saj sem tudi sama morala; bo postal star, pa se bo že umiril … Če ti lastna mama tako pove, kako lahko pričakujete sočutje od koga drugega! Prvi odziv je zelo pomemben, zato pa smo tu mi, ki smo specializirani za delo z žrtvami nasilja, jim verjamemo, jih ne obsojamo in krivimo, jim dajemo občutek varnosti in sprejetosti,« je povedala in dodala, da so v podeželskem okolju bolj kot v mestih prisotne tradicionalne vrednote, ki pa lahko prispevajo k napačnemu razumevanju položaja žensk in otrok v sodobni družbi.

NASILJE JE NAUČENO VEDENJE

Nasilje v družini in nasilje nasploh je prepovedano in kaznivo, tega se, kot pravi Lovšinova, povzročitelji zavedajo. Je pa fizično bolj dokazljivo kot psihično, slednjega pa tudi ekonomskega nasilja in zanemarjanja je v zadnjem času vse več, je izpostavila. Opaža namreč, da ženske vse pogosteje nosijo finančno odgovornost za družino ter pokrivajo stroške za družino, skrbijo za otroke, najemajo kredite, partnerji jim celo vzamejo denar in imajo dostop do transakcijskega računa.

»O vzrokih oz. razlogih za nasilno vedenje se ne da kar tako enostavno govoriti. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja, in po mojih izkušnjah ta rad išče izgovore, zakaj, morda pri ženi, ker ne kuha dobro ali mu ne posveča dovolj pozornosti, pri neposlušnih otrocih, pri naporni službi in strogem šefu itd. Ne pogleda pa vase in se vpraša, ali bi lahko ravnal drugače. Nasilje je naučeno vedenje, ki ga lahko razume za uspešno, lahko celo edino strategijo za doseganje svojih ciljev, sproščanje stisk … Lahko se prenaša iz generacije v generacijo, starši smo vzorniki svojim otrokom. Seveda ni nujno, da bo otrok nasilnih staršev tudi sam nasilen ali pa žrtev nasilja, ko odraste, je pa večja verjetnost, da bo otrok, ki raste z nasiljem, prepričan, da je to normalno in da se to dogaja tudi drugod,« je opozorila Simona Lovšin. So pa v okolju prisotni dejavniki tveganja, kot so odvisnost, brezposelnost, neukrepanje in toleranca do nasilja, je dodala.

Žrtvina pot iz nasilja se začne s spoznanjem, da doživlja nasilje, da se odloči narediti prvi korak in poiskati pomoč. »Zgodba s srečnim koncem je za vsakega človeka drugačna. Za nekoga, da prekine nasilje s tem, da da partnerju jasno vedeti, da tako več ne bo živel ter mu postavi pogoje in ultimat. Še vedno živita skupaj, nasilen partner pa se vključi v delavnice treninga socialnih veščin, da se nauči drugačnega vedenja. Za drugega sta to varna hiša in ločitev. A tudi ko denimo ženska odide od povzročitelja nasilja in zaživi sama, še ni konec njene kalvarije, tu je potem še obilo pravnih postopkov na sodišču, dogovarjanje glede stikov z otroki itd.,« je orisala.

Pri vsem tem je predvsem zelo pomembno, da vse žrtve nasilja vedo, da niso same, da imajo prave informacije in pomoč, tudi pravno. In prav to nudijo v Društvu življenje brez nasilja in njihovi Svetovalnici za žrtve nasilja. V Novem mestu se nahaja na Ulici talcev 2, program pa izvajajo tudi v Beli krajini, v Črnomelj in Metliko pridejo po dogovoru z uporabniki.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu, 26. oktobra 2017.

‹ nazaj