Zgodbe Petra Pluta in Boruta Muca o kamnu

9.3.2018 | 19:45

Črnomelj - V črnomaljski enoti Stara lekarna belokranjskega Podjetniškega inkubatorja so obiskovalci včeraj prisluhnili poslovni zgodbi, ki so ji dali naslov Kamen. Gosta sta bila belokranjska podjetnika in umetnika Peter Plut z Otovca in Borut Muc iz Križevske vasi.

Peter Plut se je začel v Gradcu učiti za kamnoseka leta 1955, po osamosvojitvi Slovenije pa je postal samostojni obrtnik. Natančno je predstavil, kako težaško je bilo včasih kamnoseško delo, saj je bilo večinoma ročno, zato se z današnjim težko primerja. A kamnoseki so bili pridni, kar tekmovali so med seboj, kdo bo naredil več. Povpraševanje po njihovih izdelkih je bilo tako veliko, da niso bili kos vsem naročilom. Predvsem so izdelovali spomenike, ki jih je naročila Zveza borcev, a ne le po Beli krajini, ampak tudi po drugih koncih Slovenije.

Čeprav si je Plut zaslužil pokojnino s 40-letnim kamnoseškim delom, ga je zelo privlačil tudi les. Še pred upokojitvijo je naredil precej reliefov v lesu, predvsem pa je ponosen na podružnično cerkev sv. Vida na Doblički gori, ki so jo, kot je sam dejal, opremili, kot da je katedrala, veliko dela pa je opravil prav Plut. Kot upokojenec še vedno iz lesa izdeluje reliefe in kipe, s kamnoseštvom pa nadaljujeta sinova Robert in Roman.

Borut Muc pa je končal gimnazijo in šel študirat, a ga je kamen tako privlačil, da se je ob službi ukvarjal tudi s kamnoseštvom. Eno leto je celo delal na Gorenjskem pri kamnoseškem mojstru Borisu Udovču, sicer gradaškem rojaku, potem pa se znova zaposlil v drugi dejavnosti in doma obdeloval kamen. Ko je po osamosvojitvi Slovenije želel odprti kamnoseško obrt, pa je moral najprej v šolo po ustrezno znanje. Priznal je, da se je veliko naučil prav pri Petru Plutu in njegovih sinovih. Poleg večjih izdelkov, kot so nagrobniki, stopnice, stebri, pulti, se rad ukvarja tudi z izdelavo manjših predmetov, kot so vaze, pepelniki, večnamenske posodice, svečniki. Pri vseh pa prihaja do izraza tudi umetniška žilica, ki je pri takšnem delu še kako dobrodošla.

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše

Galerija

Komentiraj prispevek