Po poteh Štukljeve dediščine: Štukelj ostaja največji (1)

12.3.2018 | 16:30

Leon Štukelj se je imel za zadnjega športnika stare dobe. Ob njegovem 95. in 100. rojstnem dnevu so mu v Novem mestu pripravili veličastni slovesnosti. Poklonil se mu je tudi tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek. (Foto: I. Vidmar)

Leon Štukelj se je imel za zadnjega športnika stare dobe. Ob njegovem 95. in 100. rojstnem dnevu so mu v Novem mestu pripravili veličastni slovesnosti. Poklonil se mu je tudi tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Novo mesto ima v svoji športni zgodovini zapisanih kar nekaj olimpijcev, a le enega olimpionika, olimpijskega zmagovalca, Leona Štuklja, ki bo ta svoj primat, kot vse kaže, držal še kar nekaj časa.

Leon Štukelj je v času od svetovnega prvenstva leta 1922 v Ljubljani do olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu nastopil na sedmih velikih tekmovanjih, na katerih je osvojil dvajset medalj: osem zlatih, šest srebrnih in šest bronastih, od tega šest na olimpijskih igrah – dve zlati v Parizu leta 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 ter srebro v Berlinu leta 1936.

LEON ŠTUKELJ SE VKLJUČI V NOVOMEŠKI SOKOL

Ko je novomeški Sokol leta 1906 po skoraj desetletnem obdobju mirovanja znova oživel, se je vanj začela množično vključevati tudi novomeška mladež. Med naraščajniki je bil tudi drobni deček iz Kandije, ki je hitro osvajal telovadne prvine, in leta 1908 je kot desetletni fantič že doživel čast kot naraščajnik sodelovati na javnem telovadnem nastopu novomeškega Sokola v Smoletovi hosti.

Tedanje vadbe se seveda ne da primerjati z današnjo. V knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj Leon Štukelj opiše tudi sokolsko telovadnico v cerkvi nekdanjega kapucinskega samostana, ki je stal tam, kjer je danes Novi trg: "Telovadnica je bila temen prostor s samo tremi okni. Majhen predprostor pred vstopom v telovadnico je bil garderobni prostor z omaricami za telovadno obleko in s posodo za umivanje rok. Bil je tako majhen, da so morali mnogi svojo obleko odložiti kar v telovadnici. Umiti si je bilo možno samo roke, ker v prostor ni bil napeljan vodovod. Telovadnica tudi ni imela električne razsvetljave. Osvetljevali sta jo le dve luči na plin – gazolin, od katerih je ena mirno gorela, druga, v širšem prostoru, kjer smo lahko postavili drog, pa je nenehno utripala, kar nas je zelo motilo, poleg tega pa je bil prostor tudi premalo osvetljen."

Po poteh Štukljeve dediščine: Štukelj ostaja največji (1)

Pa še en problem je bil, ki je precej zapletel Štukljevo ukvarjanje s telovadbo. Dijakom gimnazije je bila telovadba pri Sokolu prepovedana in zgodilo se je, da se je Štukelj s pobegom skozi okno telovadnice rešil, da ga pri sokolski telovadbi ni zalotil ravnatelj, ko je prišel v kontrolo.

Prvi Novomeščan, ki se mu je uspelo uvrstiti v slovensko telovadno vrsto, je bil Fran Perdan, ki je nastopil tudi na mednarodni tekmi v Luksemburgu leta 1909, ko je Štukelj kot naraščajnik šele začel telovaditi, tako da je Perdana videl nastopiti le enkrat na nekem društvenem javnem nastopu. Perdan je tedaj namreč že nehal telovaditi in je v Sokolu vodil vrsto starejših članov. Perdan je bil v mestni občini blagajnik in je v pisarni sedel za mizo nasproti Leonovega očeta. Ker so se večkrat videli in je Perdan vedel, da Leon že telovadi, ga je povabil, naj pride popoldne v telovadnico, ko bo on treniral svojo vrsto. A si Štukelj njegovega predloga ni upal sprejeti, saj je v Perdanovi vrsti telovadil tudi njegov profesor matematike.

Leto 2018 je novomeška mestna občina razglasila za Štukljevo leto, ki se mu s projektom Po poteh Štukljeve dediščine pridružuje tudi Dolenjski list.

Vendar vadba v telovadnici še zdaleč ni bila vse. Kot je zapisal Štukelj v svoji knjigi, so izkoristili vsako priložnost za vadbo določenih gimnastičnih prvin. Tako so v šoli med odmorom vadili stojo, doma je, kadar je le imel priložnost, vadil na železnih drogovih, ki so povezovali oboke na hodniku, spretnost in moč pa je nabiral tudi s skakanjem v vodo in marljivim plavanjem v Krki, drsanjem, igranjem nogometa in ne nazadnje tudi s plezanjem po drevesih, ko so jeseni na kapiteljskem vrtu obirali zadnja jabolka.

OBISK STANETA VIDMARJA

Kljub slabim razmeram je mladi Štukelj hitro napredoval in kmalu presegel ne le vrstnike, ampak tudi vse ostale novomeške telovadce. Tako se ni imel praktično od koga učiti. Zelo velik vtis je nanj naredil obisk ljubljanskega telovadca Staneta Vidmarja, dolgoletnega člana slovenske izbrane vrste, sicer pa brata znamenitega slovenskega elektroinženirja, šahista, filozofa in pisatelja Milana Vidmarja in akademika Josipa Vidmarja. Novomeške sokole je Vidmar, ki je bil tedaj velika zvezda, saj je bil prvi, ki je slovensko telovadbo spravil na mednarodno raven, obiskal leta 1913, leto po tistem, ko je zmagal v Pragi na vseslovanskem sokolskem tekmovanju.

Vidmarjev obisk je Leon Štukelj opisal takole: "Da pride zvečer v telovadnico, smo izvedeli dan prej. Ukrenil sem vse potrebno, da bom zvečer lahko šel tja. Mama je bila zelo stroga glede mojega večernega odhajanja iz hiše in ni vedela, da telovadim tudi zvečer. Izgovarjal sem se, da hodim k sošolcu preparirat latinščino ali pa se pripravljat za matematiko. Ker je z največjo skrbjo spremljala moj študij, sem z lažnim izgovorom na učenje uspeval."

Tako je storil tudi tisti večer. "Ko se je pojavil Stane Vidmar v telovadnici, je nas vseh pet stalo pri doramenskih krogih, na katerih smo ravno takrat vadili vzmik v stojo. Kako smo ga gledali, ko je zaplaval po bradlji," je prvo srečanje z Vidmarjem opisal Leon Štukelj.

Potem je Vidmar vzpodbudil novomeške telovadce, naj še oni pokažejo, kaj znajo. Ker je Štukelj že precej zanesljivo delal vzmik v stojo na doramenskih krogih, je bil prvi na vrsti. "Prijel sem za kroge in se naravnal. Prvi sunek in že sem bil v stoji. Ne vem, ali me je že pri prvem poskusu Stane opazil ali ne. Poskusil sem še drugič in zopet se mi je vzmik posrečil. Tretjič pa mi ni uspelo. Tedaj je Stane pristopil k meni in me vprašal po priimku ter od kdaj telovadim. Pohvalil me je, da že delam to prvino," je spomin na prvo srečanje s svojim vzornikom opisal Štukelj.

Potem je h krogom pristopil še Vidmar in tudi sam trikrat poskusil izvesti isti element, a mu je uspelo le enkrat. V tistem trenutku je Leon Štukelj najbrž prvič začutil, da lahko tudi on nekoč doseže uspeh, v svoji knjigi pa je skromno zapisal: "To se mi je zdelo imenitno in prvič se mi je odkrilo, da znam tudi jaz nekaj napraviti."

Nepozabno srečanje s Stanetom Vidmarjem je dalo sedem let mlajšemu Leonu Štuklju nov polet za vadbo in ga je še bolj priklenilo na telovadnico. Tedaj si ni niti upal pomisliti na to, da bosta nekoč skupaj stala v tekmovalni vrsti na svetovnem prvenstvu, kar se je prvič zgodilo enajst let pozneje v Parizu in potem še enkrat leta 1926 v Lyonu.

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista z dne 15. februar 2018.

Igor Vidmar

Komentarji (11)

12.3.2018 1   (1)   (0)   OceniOBČAN 
Slovenska oblast je svetovni prvak v sprenevedanju. Leta 1945 so ga zaničevali. Ko znanega pravnika so ga kazensko premestili v Žužemberk, kar je veljalo kot kazen. Po letu 19991 pa so mu vsi lezli v rit-HINAVCI.
12.3.2018OceniOBČAN 
Slovenska oblast je svetovni prvak v sprenevedanju. Leta 1945 so ga zaničevali. Ko znanega pravnika so ga kazensko premestili v Žužemberk, kar je veljalo kot kazen. Po letu 19991 pa so mu vsi lezli v rit-HINAVCI.
12.3.2018 1   (1)   (0)   OceniŠportnik555 
Dober zapis ponovno- še več takih. Novo mesto je športno mesto, ki bi si zaslužilo tudi muzej športa prav gotovo. Celoten vtis tega sicer zelo zanimivega prispevka, pokvari odstavek na sredini, ki omenja Novomeško občino v kontekstu razglasitve projekta tako im. Štukljevega leta 2018. Naj spomnim da je ironija današnjega stanja v športu MONM - ravno glej ga zlomka - NAŠ izredno uspešen gimnastičar Luka Bojanc , ki se je zaradi "izredne podpore" ter dojemanja pomembnosti športa ter rezultatov v športu, oz. aktivnega "zavzemanja ter pomoči MONM posameznim uspešnim športnikom , moral v korist nadaljevanja športne kariere preseliti v Lj. Podobnost med tistimi časi in sedanjem stanju športa v Novem mestu je zgolj slučajna....nekako zelo primerni času se mi zdijo tile zgodovinski zapisi o športu.. Marsikaj se, da v tem kontekstu primerjati z današnjimi časi klavrnega stanja športa MONM.
12.3.2018 1   (1)   (0)   OceniŠportnik555 
Podpirajo se le tisti športniki in društva ki so zlizani z DNŠ nomenklaturo. Diskriminatorno. Ostali so marginalizirani. . Dosežki, trud, odrekanja, pripadnost so tu v NM popolnoma irelevanti pod tem poglavarstvom zadnja 4 leta., kar je velika sramota in nesposobnost dojemanja družbenega življenja ter promocije samega mestaskozi šport doma in v svetu. Tega ne počne nihče razumen v svetu. Razumi kdor more...:)
12.3.2018 1   (1)   (0)   OceniŠportnik555 
Obstajajo sredstva in način le volje ni. Volja se pa nasprotno pokaže , ko je potrebno izven vsake pametui plačevati razne študije , analize, slamnata društva , nepomembne gospodarske in šminkarske projekte. Ko bi se 10% teh sredstev resnično namenila neposredno športnikom , oz društvom , ki pomembno promovirajo to mesto, v državi in po svetu, bi bilo tudi celotno ozračje med občani ter sam napredek mesta , kvaliteta življenja predstavljena v čisto drugačni luči. Nasprotno se takim športnikom vzame , da se lahko zg. omenjene "projekte " izvaja. Tako pa se bomo le spomnijali tega časa, ter vodilnih ljudi v občini, , ki so namensko in sistematsko uničevali šport v NM. Mogoče se čez nekaj let pojavi novinar ,ki bo o tem vedel kaj več napisati...
13.3.2018OceniSamorefleksija 
Športnik555, ni obveza družbe, financirati zasebna veselja kogarkoli. Če pa kljub temu razpiše javna sredstva je prav, da jih dobijo tisti športi, za katere vlada največji javni interes. Od takšne donacije potem nekaj je. Če pa vsak dobi le pest drobiža, pa ni od vsega skupaj nič. O promociji mesta je pa nesmiselno govoriti. V NM se je zvrstilo že kup obiskov športnikov in kulturnikov, pa nihče ne ve iz katerega zaselka sploh prihajajo, niti nima namena v tistem zaselku investirati v izgradnjo nove tovarne. O promocijah lahko govorimo le ob športnih prireditvah, katerih gledanost (recimo preko TV) dosega ogromne številke. Šele v tolikšnem vzorcu obstaja statistična verjetnost, da bo kdo med njimi pripravljen zapraviti v tem zaselku tudi kaj svojega denarja. Uživaj v svojem športu, ker to tudi je namen ukvarjanja z njim. Ne pričakuj pa, da ti ga bosta financirala (posredno sicer) penzionistka Francka in poštar Albin.
13.3.2018OceniŠportnik555 
@samorefleksija, sicer bi se delno strinjal z nekaterimi tvojimi navedbami, bistveno pa ne. Posluh za podporo in voljo do podpore športniku, Šd, izraža rezultat in gledanost- masovnost kot praviš. Tudi tu se strinjam. Verjetno se pa tudi ti , da denar naredi masovnost in privlačnost nekega dogodka- v kolikor se ga lotijo profesionalni organizatorji/ promoterji. In seveda se strinjam niso /nismo vsi za v en koš. Razlike, ki jih omenjaš obstajajo. Te razlike prepozna stroka ter jih posreduje gl. odgovornim, ki nato potem svoje volje ( ali pa tudi ne:) zadevo zapeljejo v korist konkretno - športnika oz. društva ki dosega določene normative, katere omenjaš. Torej, obstajati mora predvsem volja, ki jo v prvi vrsti sproducira STROKA. Tu je MONM- popolnoma zatajila. Stroka ne opravlja svoje, torej ne posreduje adekvatna mnenja- oz. jih po direktivi z vrha ne sme, poglavarstvo posledično izgovorno ustrezno ne ukrepa. Ni podpre. Nisi mi pa odgovoril na prvi del moje navedbe. Vemo vsi kolikšna sredstva se namenjajo v MONM in za kaj. Ali ne bi bilo dolgoročno in tudi trenutno bolj uspešno ravnanje, v kolikor bi se del teh sredstev bolj smotrno uporabil - v korist podpore uspešnim športnikom napr.. ? Vsekakor. Vsakdo, ki ima široke poglede na šport in njegov pomen za družbo , bi ravnal podobno. Če sredstev ni se jih - pripelje v ta namen:) kajne? Volja mora obstajati. Tu volje ni, stroka je zatajila, stanje je pa tako kot ga imamo- talentirani športniki in društva ne ustvarjajo presežka, ki bi ga lahko. Tu ne omenjam promocijo, ki jo tak vrhunski športnik izvaja občini - kot omenjaš skozi uspehe lahko pripelje določene investitorje,vemo vsi tudi poštar Albin in penzionistka Francka , da vrhunski športnik naredi veliko većjo prepoznavnost kraja, mesta oz države kot katerikoli politik, družbeni vpliv, ki ga ima na mase oz. mladino itd... ( da ne bi zahajal v definicijo športna in njegovega namena preširoko..) Skratka pametno "poglavarstvo mesta" je dolžno prepoznati vsak tak dogodek, športnika in društvo, ter ga maksimalno podpret, oz. najti način kako to realizirati. To je pravo vodstvo, to je župan. Vsega tega v MONM še kako primankuje - zato mislim, da so najine tovrstne edukacije o pomembnosti in definiciji športa za družbo v prvi vrsti potrebni vodilni ljudje naše občine, ki ne razumujejo tisto kar bi moralo biti jasno vsakomor na takem položaju. Brez opravičila. Lp
13.3.2018OceniJan 
Mesto naj financira samo ljubiteljski šport, oziroma rekreacijo. Eden tle je pa spec cepljen na DNŠ. Kot da je stanje športa v NM kaj spremenjeno v mandatu Macedonija, na katerega cilja. Prej so pa rožice cvetele. Ali je pa mnenja, da so od leta 91 verjetno že vsi župani bili zlizani z DNŠ. Čeprav ne vem točno kaj naj bi to sploh pomenilo, na kakšen način bi kdo kaj od tega imel.
13.3.2018OceniŠportnik555 
Mesto naj financira uspešni šport in uspešne športne predstavnike tako kot je to v vseh mestih . V mandatu Macedonija je spremenjeno to, da se financira določene privilegirane ŠPORTNIKE in priviligirana ŠPORTNA DRUŠTVA ( tudi slamnata) ki so po večini "zlizani" z DNŠ teamom., oziroma so politično primerni. Kdo je DNŠ team v MONM, ve že vsak občan... Zakaj se je podprlo napr. tekača Kobeta, v isti meri pa se ni podprlo napr gimnastičarja .Luko Bojanca? Nimam sicer nič proti Kobetu, je uspešen športnik in oseba prav tako kot je mladi Luka- pa ne nakladat o tem in onem...enostavno zaplankan interesni butast pristop peščice uzurpatorjev oblasti , ki kroji usodo vsem - tudi športu. Nič drugače ni, kot se je to dogajalo pred skoraj 100 leti v času Štukljeve mladosti. Zato so ti prispevki odlična primerjava stanja športa nekoč in danes. Pohvala in spodbuda avtorju naj v tem pisanju še nadaljuje...sodobno kronologijo športa ter stanje kot je , bo pa tako kot sem zgoraj opisal lahko predstavil neki drug novinar oz posameznik, mogoče ob neki drugi priložnosti....:) Š. pozdrav!
15.3.2018OceniPodgurc iz mejsta 
Ena sama šalabajzarija nespusobnost in mučke. Prvu dvuje gre lahku u štukljeve cajte te mučke u športi so pa ekstra iz današnih cajtu ena sama barabija bem ti tak šport. u nou mejst ku ga mamo zdej.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava