novice

Dr. Zdenka Zalokar Divjak: O delu in učenju se ne bi smeli pogajati

25.4.2018 | 07:55 | Janja Ambrožič

Dr. Zdenka Zalokar Divjak (Foto: osebni arhiv)

Dr. Zdenka Zalokar Divjak (Foto: osebni arhiv)

Novo mesto - V času, ko mnogi starši kolebajo, kako naj se spopadejo z izzivi vzgoje, ko ne vedo, ali naj s svojimi potomci gradijo prijateljski odnos ali naj postavijo jasne meje, je zelo dobrodošlo vedeti, kaj o tem pravi stroka. Ko se človek pogovarja s posavsko terapevtko, psihologinjo, strokovnjakinjo s področja logoterapije (terapije, ki se osredotoča na smisel življenja) dr. Zdenko Zalokar Divjak, se vse težave zdijo tako lahko rešljive. Za njo je več kot 35 let praktičnega dela zlasti s področja psihologije osebnosti, medosebnih odnosov, pomena komunikacije, in to na izobraževalnem, svetovalnem in terapevtskem področju. Napisala je številne strokovne članke, knjige in več priročnikov, ki so v knjižnicah praviloma zelo iskani.

Današnja družba ima vedno večja pričakovanja od posameznikov. Kako se to odraža na družinskem življenju, še posebej pri vzgoji otrok?

Visoka pričakovanja pri vzgoji otrok kažejo najprej na to, da starši niso usmerjeni v otrokovo osebnost, njegove danosti, želje in njegove cilje, ampak so se prepustili duhu časa, ki je usmerjen samo na uspeh s predpostavko, da bo uspešen otrok tudi zadovoljna in srečna osebnost. Posledica teh visokih pričakovanj pa se kaže v izrazito povečanem številu psihosomatskih bolezni, motenj vedenja in čustvovanja in malo kasneje tudi depresij in ostalih duševnih bolezni, ki jih srečujem pri svojem psihoterapevtskem delu.

Mnogi starši se že pred rojstvom otrok začnejo iz knjig in s spleta učiti o vzgoji, a se zdi, da imamo kljub temu vedno bolj »nevzgojene otroke« in vedno več je takih, ki v šolah in vrtcih dobijo odločbe o usmeritvi. V čem je problem?

Napisala je več knjig in priročnikov. (Foto: J. A.)

Napisala je več knjig in priročnikov. (Foto: J. A.)

Če bi se učili iz strokovnih knjig, ne bi bilo slabo, slabo je učenje po spletu, kjer vsakdo izhaja iz svojega enega ali tudi malo več otrok in je to njihovo merilo za nasvete. Starši so tudi zelo dovzetni za tiste »strokovnjake«, ki kot vzgojna načela plasirajo čim več prijateljskih odnosov med otroki in starši, veliko pogovarjanja, dogovarjanja in pogajanja z otrokom, in to o vrednotah, kot sta delo in učenje, o čemer ne bi smelo biti pogajanj. Otrok, ki ne čuti v starših in učiteljih bivanjske varnosti, v njihovih osebnostih pa vzora, ideala in avtoritete, bo širil svoje meje zahtev do takrat, dokler ne bo naletel na osebo ali neko življenjsko okoliščino, ki ga bo streznila ali pa pahnila v duševno stisko. Pri odločbah pa gre za večplastno tudi strokovno pomanjkljivost. Prva, sistemska napaka našega šolstva je všolanje 5,5- do 6-letnih otrok, ki po večini niso socialno in čustveno zreli za všolanje, in ker so nemirni, nepozorni, slabo zbrani, dobijo odločbo o dodatni učni pomoči. Drugi problem, ki je tudi sistemski, pa je zakon o integraciji otrok, kjer lahko starš odloča o tem, ali bo svojega otroka, ki ima zmanjšane intelektualne danosti ali druge osebnostne in psihične motnje, všolal v šolo s prilagojenim programom ali ne. Vzgojitelji in učitelji niso usposobljeni za delo s takimi otroki, izčrpavajo sebe, ne morejo se v celoti posvetiti ostalim otrokom in tudi niso uspešni pri delu z otrokom s posebnimi potrebami.

Zanimiv paradoks se pojavlja pri otrocih, ki pogosto govorijo, da jim je dolgčas, a dejansko toliko možnosti za preživljanje prostega časa, kot jih imajo danes, niso imeli nikoli. Zakaj je tako in kaj lahko naredimo, da bi bilo drugače?

Bistvena razlika med vzgojo v preteklosti in današnjimi starši je v tem, da so naši starši nam zaupali in nam s tem tudi dali odgovornost v lastne roke, da smo se svobodno igrali in samostojno opravljali šolska in domača opravila. Na ta način smo bili prisiljeni sami razmišljati, ustvarjati svojo igro in odnose. Sodobni starši pa želijo imeti vse pod nadzorom, odrasli so se pootročili v smislu, da se igrajo s svojimi otroki, vodijo igro in potem otrok samo čaka na navodila. Tudi v šoli je glavno delo po navodilih, v delovnih zvezkih ni treba veliko ustvarjati, ko pa je treba narediti plakat, ga dela cela družina. Današnji otroci imajo tudi vsega preveč, kar pa zopet povečuje željo po novih dražljajih, novih dobrinah itd.

Otroci imajo vedno več izvenšolskih dejavnosti. Kakšna je po vaši oceni prava mera teh?

Menim, da je ena do največ dve izvenšolski dejavnosti dovolj. Danes so otroci premalo zasidrani v domače okolje, kjer bi moralo biti mesto za njihovo varnost, zaupljivost, vzgojo učnih in delovnih navad, potrpežljivosti, sočutja, altruizma itd.

Starši pogosto tarnajo, da so samo še taksisti svojim otrokom. Kdaj je pravi čas, da otrok samostojno sede na javni prevoz in se na primer odpelje v glasbeno šolo ali na trening?

Mogoče bi lahko ti »taksisti« raje doma skupaj z otroki kaj skuhali, pospravili, šli na skupen sprehod z vrednotami, ki ga bodo oblikovale. Zdaj je tako, da si starši ne upajo pustiti doma sedem ali osem let starih otrok niti eno uro. Če želimo, da bo otrok šel samostojno na avtobus ali tudi peš na trening, je treba najprej poznati njegovo osebnost oz. zrelost, da je pozoren na okolico, da ni preplašen, in ga tudi na ostalih življenjskih področjih opremiti za samostojnost. Ne gre tako enostavno reči, pri teh in teh letih lahko gre na avtobus, ampak je treba pogledati otroka. V veliko OŠ po Sloveniji imajo v avli cone zaupanja – od tu naprej zmorem sam, ker želijo sporočiti staršem, da je čas, da se otrok samostojno pripravi na pouk.

Veliko predavate po Sloveniji. S kakšnimi vprašanji se starši najpogosteje obračajo na vas?

Vprašanj je seveda veliko, mogoče bi izpostavila vprašanje doslednosti pri vzgojnih ravnanjih. Včasih starši težko razumejo, da jih otrok ne upošteva, ker so mu dopustili, da je z njimi razpravljal o svojih obveznostih, in potem gredo v skrajnosti, ko v glavnem grozijo otrokom ali pa jim vzamejo telefone, prepovejo računalnik itd. Doslednost je preventiva proti kaznovanju otroka, ki pa zahteva, da imamo najprej z otrokom zaupljiv odnos, na podlagi katerega otrok zgradi spoštljivost do starša, učitelja, in mu določimo okvir možnosti ali mej, v katerih lahko deluje. Veliko staršev pa se boji postaviti meje, ker mislijo, da jih potem otroci ne bodo več marali. Najprej se je treba zavedati, da z brezpogojno ljubeznijo nudimo otroku varnost, skrb in sprejetost, z vzgojo pa oblikujemo njegov osebnost.

Menda vas vabijo tudi zato, da o vzgoji vnukov predavate starim staršem, saj starši ocenjujejo, da stari starši naredijo veliko škode. Kakšne so klasične napake babic in dedkov?

Starši na račun varstva vnuka ali vnukinje starim staršem dovolijo, da se vmešavajo v vzgojo, nastopajo zaščitniško ali celo škodljivo za vnuke, ker jim dajejo stvari ali jedi, ki niso zdrave za otrokov razvoj. Tisti, ki živijo malo dlje, se nonstop klicarijo pod noto, da »jih skrbi«, »da jim želijo dobro«. Iz moje psihoterapevtske prakse so zelo pogosti primeri, ko starši takrat, ko se mladi malo oddaljijo, hitro zbolijo, da spet pritegnejo pozornost. Na predavanjih predvsem želim povedati babicam in dedkom, da so svoje starševsko poslanstvo že opravili, in če imajo res brezpogojno radi svoje vnuke, bodo spoštovali odločitve svojih sinov, snah.

Na OŠ Stična z ravnateljem Marjanom Potokarjem (Foto: J. A.)

Na OŠ Stična z ravnateljem Marjanom Potokarjem (Foto: J. A.)

Pred kratkim ste na OŠ Stična staršem predavali o tem, kako otrokom privzgojiti učne in delovne navade. Kakšen je osnovni recept, da bomo prišli do delovne mlade generacije?

Menim, da se morajo starši danes zelo truditi že za osnovno eksistenco, delo ni vrednota in posledično je veliko izgorelih, utrujenih staršev, ki jim zmanjka energije in moči za odnose. Na drugi strani imamo »iznajdljive« starše, ki menijo, da bodo s kopičenjem materialnih dobrin zagotovili otrokom dobre življenjske pogoje, in jim zmanjka časa za otroke, partnerje. Ogromno imamo razvez, »strokovnjaki in sodstvo« podelijo skrbništvo obema staršema in otroci so kot paketi, ki potujejo od enega do drugega in niso bivanjsko zasidrani nikjer. Otroci pa so trajna danost in od tega, v kakšnih odnosih bomo živeli, jim dajemo popotnico za njihovo življenjsko pot. Vzgoja delovnih in učnih navad je ozko povezana z našim načinom življenja, odvisno, kakšno vrednostno lestvico si kot starši postavimo. Če so na vrhu ljubezen, vsakodnevni obredi, skupna dela in otrok živi v takšnem okolju, bo začutil, da pripada družini, da je pomemben člen in bo tudi prispeval s svojim delom in prizadevnostjo.

Česa se na taborih za otroke in mladino, ki jih organizirate že vrsto let, naučijo udeleženci?

Tabore za ustvarjalno življenje otrok in mladine organiziram že 31 let. Delamo po principu doživljajske in gozdne pedagogike, kjer otroke s pomočjo narave poskušamo navdušiti za lepoto in dogajanja v naravi, da otroci predvsem z gledanjem, poslušanjem in doživljanjem spoznajo, da je okoli njih veliko skrivnosti, ki jih bodo lahko v življenju odkrivali. Ob tem pa se seveda ukvarjamo z vzgojo volje, vztrajnosti, spoštljivosti in osebne odgovornosti. Narava je velika učiteljica in odmik od nje pomeni odtujitev od življenja. Ne vem, zakaj danes starši nasedajo duhu časa, da otroke opremijo s pametnimi telefoni, ki jim kvarijo možgane, jih delajo čustveno otopele in nepripravljene na vsakodnevne obremenitve.

Niste zgolj predavateljica, psihologinja in terapevtka, ste tudi žena, mama, babica. Kako pa se vi spopadate s temi vlogami? Se držite tistega, kar govorite drugim?

Na vlogo žene, matere, babice sem najbolj ponosna. Poročena sem 39 let in tako kot zahteva odnos, mora biti vedno v ospredju tisto, kar je smiselno za oba, ne za enega. Otroka sta formirala svoji družini in se odselila, tako da z možem lahko v miru delava stvari, ki so nama pomembne. Kar se tiče babice, pa se seveda najbolj veselim skupnih srečanj z vnuki in verjemite, da ravno zato, ker jih imam neizmerno rada, znam postaviti tudi meje.

Intervju je bil objavljen v Dolenjskem listu 29. marca 2018 v prilogi Živa.

‹ nazaj

Komentarji (1)

19.5.2018Ocenijanka2 
To je za mene najboljša predavateljica, pa sem jih poslušala že kar nekaj, človek bi jo lahko poslušal ure in ure

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava